Potovanje gospoda Brodnika

Nekoč je v mirnem mestu, kjer se ni nikoli nič dogajalo, živel gospod Brodnik. Bil je uspešen v svoji službi ter dokaj  premožen, a ni bil nič bolj poseben od drugih meščanov. Pravzaprav je bil kar dolgočasen. Vsako jutro je vstal točno ob sedmi uri, si zobe ščetkal točno tri minute, popil skodelico kave ter snedel piškot, oblit s čokolado. Odšel je v službo in zvečer, ko se je vrnil, so bili postopki približno enaki kot zjutraj. Nikoli se ni zgodilo nič pretresljivega. Neke nedelje je sedel v knjižnici ter razmišljal o svojem dolgočasnem življenju. Ko je tako premišljeval, je na mizi opazil popisan list papirja. Vzel ga je, pristopil do knjižničarke in vprašal, če ve, od koga je. Knjižničarka mu ni znala odgovoriti. Prebral je, kaj je pisalo na listu. Pisalo je:

»Draga sestra!

Danes sem na Islandiji. Najel sem si mali apartma v mestu.  Malo sem raziskoval po mestih, hodil v hribe, si ogledal vulkan. Včeraj pa sem obiskal najlepši kraj, kar sem jih kadarkoli videl. Gre za majhen ter prečudovit kraj v območju blizu vulkana. Če te kdaj ponese na Islandijo (saj vem, da rada potuješ) ter si želiš obiskati ta kraj, obišči sledeči naslov: Rahyeryeva 52, Reykjavik.

Navdušeno te pozdravlja tvoj predragi brat«.

Gospod Brodnik se je odločil, da bo poiskal ta kraj na Islandiji. V službi si je vzel dopust in si rezerviral zasebno letalo, ki ga je nato pripeljalo v to ledeno deželo.

Ko je prispel, si je, prav tako kot moški v pismu, najel apartma  v glavnem mestu. Prvih nekaj dni je spraševal domačine, kje je Rahyeryeva 52. Nihče mu ni znal povedati. Po nekajdnevnem  iskanju je naletel na možaka, ki je vedel, kje se nahaja ta hiša. Trdil je, da v hiši nihče ne živi. Gospod Brodnik pa si  je naslednji dan vseeno šel ogledat hišo. Vrata so bila odklenjena. Pogledal je v pritličje, v prvo nadstropje. Nikjer ničesar. Ko je že skoraj obupal, je zagledal loputo, ki je vodila v klet. Tudi klet je bila prazna, a nekje v kotu se je za blagom skrivala štirikotna reč. Odgrnil je blago ter zagledal sliko, na kateri je bil upodobljen hrib. »Slika je lepa, ampak ali je bil to tisti kraj?« se je spraševal. A še nekaj je bilo.  Na vznožju hriba je bil naslikana luknja. Fotografiral je sliko. Po obisku zapuščene hiše je domačine spraševal, kje leži naslikana podoba. Vsi so mu povedali, da je to na vznožju hriba, ki je blizu vulkana, in da je to staro pokopališče! Spraševal se je, zakaj bi bilo staro pokopališče ta čudoviti kraj. Že naslednji dan ob zori je odpotoval k vulkanu. Kmalu je zagledal vhod. Malo je bil vznemirjen, ker so mu govorili, da je to staro pokopališče. Vstopil je v predor. Sprva ni bilo nič zanimivega, a kmalu je na stenah zagledal slike. Bile so podobe ladij, ljudi in pošasti. Vstopil je v večjo sobo. V njej so bile luknje, v njih pa kamene krste. Brodnika je zmrazilo. Na tleh so ležale kosti. Končno je iz starega pokopališča stopil v drugo sobo. Ta je bila polna skrinj ter posod. Ponekod so ležale celo knjige. Brodnik je bil zmeden, saj ni vedel, če je bila ta soba ta prečudovit kraj. Je bil pisec pisma zgodovinar? Nato na koncu sobe zagleda svetlobo. Iz starega pokopališča je stopil v prečudovito dolinico. Trava je bila zelena kot iz pravljice, na sredi doline pa je tekel bister potoček. Trata je bila polna lišajev ter pisanih cvetlic.

Ta kraj je bil prav zares čaroben. Spraševal se je, kako je skrivni pisec pisma zares prišel do tega kraja in ali je bilo to pismo namerno puščeno tiste nedelje v knjižnici? No, tega ni nikoli izvedel. Od obiska dolinice Brodnik ni bil več enak. Če je bil prav zares dobre volje, si je celo spekel palačinke. Vsako poletje je obiskal tisti čarobni kraj. Vsakič se mu je zdel bolj čaroben. Njegovo življenje je dobilo smisel. Nič več ni bilo dolgočasno. V dolinici je našel svoj mir in lepoto in tako srečno živel do konca svojih dni.

​

Alena Sorta Šečerov, 7.b