Mumija

Star sem petinštirideset let in sem odvetnik. Rodil sem se v Sloveniji, pred enim letom pa sem se preselil v južno Korejo, kjer sem dobil službo v veliki odvetniški pisarni.

Nekega dne sem sedel v podzemnem vlaku in bral knjigo, saj sem bil na poti v službo. Naenkrat se je vlak začel tresti in vsi smo postali zelo prestrašeni. Še preden sem se zavedal, kaj se dogaja, se je vlak prevrnil in odneslo nas je s sedežev. Obtičali smo na železnici, na kateri ni bilo poti ne naprej in ne nazaj, saj je nekakšen plaz zasul oba glavna izhoda. Bil sem pogumen, zato sem se odločil, da bom poiskal izhod. Vzel sem svetilko in z njo posvetil okoli sebe ter zagledal tri rove, ki so bili temni kot noč. Sledil sem občutku in se odločil za srednjega. V rovu je bilo hladno in vlažno, zato sem hodil hitro in previdno. Čez nekaj časa sem prišel do velike prostorne dvorane, v kateri so ležale kosti, lobanje ter nekaj grobnic. Bil sem tako začuden, da sem nekaj časa stal na mestu in se sploh nisem mogel premakniti. Ko sem si opomogel, sem začel raziskovati jamo. Prišel sem do predmeta, ki je bil podoben mumiji. Še preden sem si ga lahko dobro ogledal, sem zaslišal cvileče škripanje. Obrnil sem se in s strahom ugotovil, da se pokrov grobnice odpira. Iz grobnice se je dvignila mumija z rdečimi očmi. Spregovorila je: »Na vsakih sedem let se prebudim in tistim, ki so po srcu dobri in takrat najdejo pot do jame, izpolnim željo.« Bil sem presenečen, a sem takoj vedel, kaj naj si zaželim. Rekel sem: »Želim si, da bi našel izhod iz podzemne železnice in da bi bili vsi, ki nas je doletela nesreča, rešeni«. Mumija je odgovorila: »Tvoja želja se bo uresničila.« Pokrov grobnice se je zaprl in prijazne mumije nisem več videl. Oddahnil sem si, saj sem vedel, da smo vsi, ki smo ujeti pod zemljo, rešeni. Hotel sem oditi, a sem se spomnil velikega predmeta, ki je bil podoben mumiji. Obrnil sem se, da bi si ga ogledal, a je izginil. Preiskal sem celo dvorano, a ga ni bilo nikjer. Pogledal sem na strop jame in tam zagledal to, kar sem iskal. Predmet je visel na čudni snovi, ki je bila bele barve in se svetila v svetlobi moje svetilke. To mi ni bilo prav nič všeč,  zato sem hitro odšel iz dvorane nazaj na mesto, kjer se je prevrnil vlak. Vsi so veselo vzklikali in gledali, kako se skrivni izhod odpira, čeprav niso vedeli, zakaj in kdo je to naredil. Jaz pa sem vedel, a nisem nikomur povedal, saj mi ne bi nihče verjel, zato sem se raje veselil z drugimi in odšel skozi izhod. Ko sem prišel ven, me je sonce zaslepilo, saj sem bil navajen na temo. Do službe sem moral peš, ker zaradi nesreče vlaki niso vozili. Ko sem prišel v službo, so se vsi moji sodelavci zelo razveselili srečnega konca. Ko smo poklepetali,  sem odšel v pisarno. Na svoji mizi sem zagledal ogromno darilo z veliko pentljo. Bilo je prav takšne oblike kot predmet, ki sem ga videl v jami. Počasi sem ga odprl. Notri je bil velik bleščeč kamen v obliki mumije.

Darila sem bil zelo vesel, saj je to spominek, ki me vedno, ko ga pogledam, spomni na dobro delo, ki sem ga storil.

​

Tara Komac, 7.b