Dežela portalov

V Franciji je živel kapitan in pustolovec Roberto. Preplul je sedem morij in štiri oceane. Bil je neustrašen. Nekega dne je k njemu prišel moški z leseno nogo in prevezo čez oko ter mu povedal, da je na oddaljenem otoku Kubi prepad, ki ga spremlja slap vode in da je v prepadu prelepa, toda nevarna dežela. Rekel je: ,,Povem ti, Roberto, če prideš v tisto deželo, boš slaven, bogat in nihče ti ne bo kos.'' Tako se je Roberto odločil, da bo s posadko odplul na Kubo.

Čez en teden je bila posadka pripravljena, Roberto je imel dovoljenje za plovbo in tako so se odpravili. Potovali so s prelepo ladjo z belimi jadri. Bila je trijambornica. Pluli so sedem tednov in naposled prišli do Kube. Pluli so ob obali in kar naenkrat je voda postala nemirna, ladja se je začela tresti, veter je začel pihati močneje. Zložili so jadra, ko se je pred njimi prikazala zevajoča luknja. Mislili so, da je nekakšna črna luknja. Kmalu so se znašli na previsu. Ladja je bila povsem mokra, les je začel pokati, mornarji so kričali, Roberto pa ni obrnil ladje. Ni se ustrašil. V naslednji sekundi se je ladja spustila po prepadu navzdol v temo.

Ladja se je obračala in vsi so molili za rešitev… Naslednji trenutek so trčili ob nekaj mehkega in ladja se ni niti malo poškodovala, kaj šele člani posadke. Roberto in mornarji so se oborožili in skočili z ladje. Pred sabo so zagledali tunel in soj svetlobe. Odšli so po tunelu naprej in ko so prišli ven, so zagledali nekaj prečudovitega: na milijone majhnih vesoljcev, ki hodijo skozi na tisoče portalov in si nekaj zapisujejo. Roberto je rekel: ,,Neverjetno! Bogat sem! Ko zasužnjim ta bitjeca, bom imel nadzor nad vsem svetom!'' Takrat pa se mu je nekdo uprl in rekel: ,,Tega ne moreš storiti, ta mala bitja so nedolžna, Roberto.'' Roberto se je razjezil in porinil mornarja v enega od portalov. Ubogi mornar se je znašel v vesolju. Kričal je za rešitev, a ga nihče ni uslišal. Roberto se je razjezil in začel pobijati vse, ki so imeli kaj proti njegovemu načrtu. Takrat so vesoljčki to opazili in napadli Roberta, ki pa se je boril kot lev. Na koncu ga je eden od vesoljcev stresel z elektriko in Roberto se je začel zvijati na tleh. Ni mogel  pobegniti.

Naslednji dan so Robertu in mornarjem ponudili premirje in svobodo v zameno, da nikomur ne bodo povedali za to deželo. Toda vsi so si želeli bogastva in so ponudbo zavrnili. Zato so jih vesoljci zaprli in nihče več ni nikoli slišal niti besede o Robertu.

Kako poznam to zgodbo? Zato, ker sem edini preživeli mornar, ki je obljubil, da bo molčal. Z vesoljci sem postal zelo dober prijatelj in pogosto sem jih obiskal, ker so mi naredil lastni portal. Ljudstvu sem povedal, da je Roberto mrtev in da sem jaz pred tem kot strahopetec skočil z ladje in samo opazoval, kako drvijo proti pogubi. In tako, dragi moj vnuk, ti pišem to pripoved. Lahko mi verjameš ali pa tudi ne. To se je zgodilo pred petdesetimi leti, ko sem bil star trideset let. Če kdaj odideš na iskanje tega kraja, pomni, naj te pohlep ne zavede, saj boš končal kot pogumni Roberto. In še zadnja stvar: prosim, pozdravi vesoljčke v mojem imenu!

​

Juš Dovjak, 7.b