Kulturni dan, ogled filma:
Košarkar naj bo
Sedmega septembra 2017 smo se učenci v okviru kulturnega dne odpravili v Kolosej, kjer se je odvijalo posebno predvajanje filma Košarkar naj bo, ki so ga posneli po podlagi, ki jo je napisal Primož Suhodolčan. V Koloseju se je zbralo kar več tisoč šolarjev, ki so si na ta filmski dan ogledali novonastali film.
V Koloseju se je že v dopoldanskih urah pričel »filmski dan«, ki ga je v okviru kulturnega dne obiskala tudi naša šola, in sicer osmi in deveti razred. V Koloseju je bilo vse pripravljeno na prihod več tisoč šolarjev iz različnih ljubljanskih šol. Iz stranskega vhoda so po rdeči preprogi prišli igralci, ki so se razvrstili po odru, da smo jih lahko spoznali v živo. Nagovoril nas je tudi župan Mestne občine Ljubljana, ki je dejal »Uživajte! Danes imate prost dan. Zunaj dežuje in vi ste v Koloseju. Uživajte v filmu, preberite knjigo in bodite košarkarji!« Kot udeleženci ljubljanskih šol smo imeli ta privilegij, da smo film videli, še preden je ta uradno prišel na filmska platna (tj. 14. septembra). Kot predstavniki naše šole pa smo tekmovali tudi za najboljši transparent. Po uvodnem delu, kjer je bilo poskrbljeno tudi za prigrizek in pijačo, smo se razvrstili po dvoranah, v katerih smo si ogledali film Košarkar naj bo.
V filmu je kot glavni junak nastopal Ranta, ki ga je igral Klemen Kostrevc. Je izjemno visok fant, ki ga njegov najboljši prijatelj in trener začneta angažirati v smeri košarke. S pomočjo svojega prijatelja Smodlaka (Matije Davida Brodnika), ki ga je spodbujal na vsakem koraku (no, skoraj vsakem). Ranti se izpolni tudi želja v ljubezni s sošolko Metko (Gajo Falač) ki mu daje še dodatno vzpodbudo in pomoč za dosego ciljev. Ko od staršev izprosi koš in žogo, lahko začne resno trenirati in v košarki doseže ogromen napredek ter doseže svoj največji cilj. V filmu je kar nekaj zapletov, na koncu pa se le konča srečno, kakor je to mogoče. V filmu kot pomembni liki nastopajo tudi trener ekipe, Rantovi starši, razrednik Tundra (Gojmir Lešnjak Gojc), selektor pomembnejšega kluba Tini Trska (Lado Bizovičar) in drugi, ki film popestrijo na svoj način. Film me je navdušil, zato bi ga toplo priporočal tudi drugim. Režiral ga je Boris Petkovič.
Po ogledu filma smo se odpravili v naslednjo dvorano, kjer so nam pokazali, kaj vse potrebujejo za snemanje filma: odlične mikrofone, kostume, različne zvočne svetlobne in slikovne tehnike, glasbo in pa seveda kamero. Tam nas je pričakal tudi razrednik Tundra oz. Gojmir Lešnjak Gojc, ki je z izbranimi prostovoljci zaigral tudi poseben kader, pri katerem so nam demonstrirali, kako natančni in skrbni morajo biti, kolikokrat morajo prizore ponavljati, uvideli pa smo tudi, da lahko gre pri zadevi, kot je ta, tudi veliko narobe. To nam je pokazalo, da snemanje filma ni kar tako ter da je za to, da postaneš profesionalni igralec oz. del ekipe, potrebnega veliko dela.
Zapisal: Martin Kerin
Fotografiji: Leon Samec 9.a, Mira Gabrijel 8.a
Še vedno pod vplivom nedeljskega zlata na evropskem prvenstvu naših košarkarjev, smo se 21. septembra razveselili obiska "Dončičevih superg". Ker vemo, da so novopečeni slovenski heroji zelo utrujeni, smo bili veseli, da so k nam na obisk prišle superge, ki so bile uvrščene v ekipo sanjskih pet EP 2017 v Istanbulu.
Saša Dremelj
Dončičeve superge na obisku
Ali prepoznate lažno novico?
Konec septembra je na OŠ Toneta Čufarja potekala delavnica Medijska pismenost v dobi lažnih novic in alternativnih dejstev, ki jo je v sodelovanju z Društvom novinarjev Slovenije vodila urednica spletnega časopisa za otroke Časoris dr. Sonja Merljak Zdovc. Prisotni smo bili učenci, ki sodelujemo s Čufarjevim časopisom, in učenci, ki obiskujejo interesno dejavnost računalništvo. Delavnice smo se učenci udeležili prostovoljno, da bi se naučili nekaj novega in koristnega. Izrazili smo zanimanje za na novo pridobljeno znanje, ki ga je dr. Zdovc podelila z nami.
Vsi želimo biti medijsko pismeni, ampak, ali sploh vemo, kaj medijska pismenost je? Dr. Zdovc nas je na delavnici poučila, da medijsko pismena oseba razlikuje med:
-
lažjo in resnico,
-
novico in mnenjem,
-
dejstvom in alternativnim dejstvom,
-
oglasom in informacijo.
Naučili smo se, kaj storiti, ko sumimo, da je novica, ki jo preberemo v medijih, lažna. V tem primeru, se vprašamo:
-
Ali novica zveni verjetno?
-
Ali je še kakšen drug medij poročal o novici?
-
Ali je še kakšen drug kredibilen medij poročal o novici?
-
Sta video ali fotografija videti pristna?
Če še vedno nismo prepričani, se sprašujemo še naprej:
-
Kdo je avtor?
-
Kaj je namen sporočila?
-
S čim so pritegnili pozornost?
-
Ali kaj manjka v sporočilu?
-
Ali različni bralci besedilo različno dojemajo in zakaj?
-
Na katere vrednote poskuša vplivati besedilo?
Kristina Žuža, 8. b
V četrtek, 26. 10. 2017, smo od 7.30 do 15.00 zbirali star papir. Pri zbiranju in tehtanju papirja so sodelovali ekofrajerji in ostali prijavljeni prostovoljci pa tudi učenci, učitelji, delavci šole, starši, dedki, babice, ... Vsak po svojih močeh smo prispevali svoj kupček ali pa velik kup starega papirja. Zbrali smo približno 5 ton starega papirja.
Majda Jurkovič
Zbiralna akcija starega papirja
1.a 4.a 7.a
39 kg 74kg 589kg
1.b 4.b 7.b
98 kg 1202kg 524kg
2.a 5.a 8.a
172 kg 197kg 189kg
2.b 5.b 8.b
142 kg 324kg 584kg
3.a 6.a 9.a
91 kg 757kg 181kg
3.b 6.b 9.b
152 kg 365kg 85kg
Tudi prvošolčki v Knjižnici pod gabri
Tudi prvošolčki imajo radi knjige. Pravzaprav jih kar obožujejo, saj se jim s tem, ko se končno naučijo brati, odpre čisto novi svet. Svoje veliko veselje do branja so tako pod vodstvom učiteljice Polone Kovač pokazali tudi prvošolčki 1. a pri podaljšanem bivanju, ko so si ustvarili svojo Knjižnico pod gabri. Na šolskem igrišču so v prelepem jesenskem vremenu iskali svoje bralne kotičke in se v skupinah, parih ali kar vsak zase predajali zanimivim knjižnim prigodam. Kar tako naprej, naši najmlajši, domišljija ne pozna meja!
Alenka Peteršič Nežmah
Branje pod listnastim dežjem
V sklopu Meseca šolskih knjižnic smo tudi v oddelkih podaljšanega bivanja nekaj časa posvetili posebej knjižnici in knjigam. Ko v razredih 2.a in 2.b učenci niso imeli domače naloge, smo se odpravili na šolsko igrišče in si ustvarili Knjižnico pod gabri. Grelo nas je toplo jesensko sonce, navdušeni pa smo bili tudi nad listjem, ki je ob vsakem manjšem vetriču »deževalo« z dreves. Učenci so si izbrali knjige in jih sami ali v skupinah prebirali v svojih najljubših kotičkih šolskega igrišča. Ker jim je bila ideja o knjižnici na prostem zelo po godu, smo jo izvedli trikrat, odločili pa smo se, da jo bomo ponovili tudi v naslednjih mesecih.
Komentarji učencev 2. a in 2. b o Knjižnici pod gabri
Zoja, 2. a: Knjižnica pod gabri mi je zelo všeč, ker smo lahko zunaj, med drevesi, je malo drugače. Lepo je, da lahko beremo s svojimi prijatelji, lahko pa si izberemo samo svoj kotiček.
Kaja, 2. a: Meni je Knjižnica pod gabri všeč, ker smo zunaj, na zraku, pod krošnjami. Skupaj lahko beremo in izbiramo med veliko knjigami.
Jon, 2. a: Tudi meni je knjižnica zunaj zelo všeč, ker smo na zraku, kjer malo pihlja. Imamo veliko prostora in si lahko poiščemo svoj bralni kotiček. Ni nam vroče, tako kot v običajni knjižnici. Če nam pa sonce preveč sije, se skrijemo v senco.
Naj, 2. a: Meni je Knjižnica pod gabri všeč, ker smo zunaj, na igrišču, v senci. Zelo je lepo, ker pada listje z dreves. Še večkrat bi imel takšno knjižnico. Vseeno mi je bolj všeč »navadna knjižnica«.
Pika, 2. b: Ja, Knjižnica pod gabri je tudi meni všeč. Rada berem. In všeč mi je, da smo zunaj, na igrišču, na zraku in soncu.
Martin, 2. b: Knjižnica pod gabri je lepa, gozdna. Zelo lepo beremo v tišini.
Gala, 2. b: Taka knjižnica mi je všeč zato, ker smo zunaj v naravi in lahko izberemo katero koli knjigo.
Elisa, 2. b: Meni je Knjižnica pod krošnjami všeč, ker lahko v naravi bereva skupaj s prijateljico.
Alenka Peteršič Nežmah, učiteljica v podaljšanem bivanju
in mentorica pri Čufarjevem časopisu
Knjižnica na maratonu
Oktober je mednarodni mesec šolskih knjižnic. Ker smo tudi na naši šoli želeli obeležiti to priložnost, smo pripravili kar nekaj aktivnosti. Ena od njih je bil tudi bralni maraton, na katerem so sodelovali učenci 3. a. Učenci so skupaj z učiteljico prišli v knjižnico in v krogu brali knjigo Otilija na morju pisatelja Chrisa Riddella. Vsak je prebral en del knjige. Ob tem pa smo se tudi zelo zabavali, saj je knjiga polna zanimivih dogodivščin in zabavnih imen. Učenci so ob koncu ure povedali, da bi z veseljem še kdaj tako brali in dogovorili smo se, da bralni maraton kmalu ponovimo.
Tekst in foto: Petra Kranjc, knjižničarka
Kakšna pa je vaša sanjska knjižnica?
Pod okriljem projekta Mesec šolskih knjižnic, ki smo ga na naši šoli tako bogato zaznamovali pod
vodstvom naše predane knjižničarke Petre Kranjc, je potekalo tudi »ustvarjanje sanjskih knjižnic«. In
domišljija učencev je privrela na plano v vsej svoji veličini.
V 2. a so se učenci z razredničarko Polono Berce ob izdelavi knjižnih kazalnikov odločili tudi za
izdelavo plakatov, na katerih so v skupinah upodobili svoje sanjske knjižnice. Prav tako pa so svoje
zamisli o sanjski knjižnici na papir umetniško zlili tudi učenci 2. b z razredničarko Tatjano Kastelic.
Domišljijske knjižnice so res sanjske! Zraven nešteto najljubših knjig jim ne manjka niti ogromnih
dvigal, toboganov in mavric.
Alenka Peteršič Nežmah
Sanjska knjižnica
Prostovoljstvo na naši šoli
Pri prostovoljstvu prostovoljci pomagamo drugim in s tem naredimo nekaj dobrega zanje in tudi zase. Zase, ker si s tem krepimo samopodobo, za druge pa zaradi pomoči in časa, ki jim ga namenimo. Na naši šoli poznamo različne oblike prostovoljstva:
Vrstniška mediacija (mediator poskuša s pogovorom rešiti spor med dvema učencema, ki se sama ne moreta sporazumeti);
Tutorstvo (tutor pomaga mlajšim učencem pri učenju in reševanju domačih nalog);
Moj prijatelj sam doma (prostovoljec pomaga pri učni uri, se druži z
mlajšimi učenci ali jim bere pravljice);
Čufarjevi ekologi (ekologi izdelujejo plakate in opozarjajo druge na pomen ekološkega obnašanja) in
Daj naprej (gre za organizacijo in pomoč pri izvedbi dobrodelnih akcij).
Jaz na primer sodelujem pri projektih Moj prijatelj sam doma, Čufarjevi ekologi, ter
pri vrstniški mediaciji. Prostovoljstvo samo po sebi ni naporno, a je treba vseeno v
to vložiti nekaj truda. S tem pomagamo tudi naši šoli, saj s tem pridobiva ugled. V
vsakem primeru je to nekaj dobrega, ker nam pomaga pri naši osebni rasti in rasti
naše skupnosti.
Če se želite pridružiti prostovoljcem, ste vedno dobrodošli!
Zala Rubin, 5. a
V Viški hiški je bilo spet veselo
Osem učencev naše šole je ob spremstvu Marine Petelin in Ksenije Turšič v sredo, 4.oktobra 2017, prvič
v letošnjem šolskem letu obiskalo Viško hiško in se družilo z otroki begunci. Prijetno sončno popoldne
smo popestrili z likovnimi delavnicami in športnimi aktivnostmi, ki so se jim otroci z veseljem pridružili.
Izdelali smo tudi drevo prijateljstva, ki krasi otroški kotiček v Viški hiški. Popoldne je potekalo v
prijetnem vzdušju in ponovno smo imeli željo, da bi kar še malo ostali.
Veselimo se ponovnega srečanja novembra, ko bomo vključili tudi mame in z barvnimi aplikacijami malo
popestrili zavese iz jeansa na Slovenski filantropiji.
Ksenija Turšič
Buča, buče buči, bučo, pri buči, z bučo
Pri podaljšanem bivanju v 2. a se je konec oktobra vse vrtelo okrog buče. Ker se je bližala noč čarovnic in torej praznik buč, smo našo veliko bučo izrezali, izpraznili, ji oblikovali strašen obraz in ji za še bolj strašen videz vstavili prižgano svečo. Kakšno je bilo naše veselje! Vsi učenci so bučo tudi narisali. In ker je bil mesec šolskih knjižnic in so nas ves čas obkrožale tudi
knjige, smo se odločili, da bomo narisanim bučam dodali še vsak svojo kratko zgodbo in tako oblikovali Veliko knjigo o bučah. Če vas zelo muči radovednost, vam knjigo v zameno za vašo lastno kratko zgodbico posodimo v 2. a!
Alenka Peteršič Nežmah
Dnevnik šole v naravi
(dom Planinka, 18. 9. 2017‒22. 9. 2017)
PONEDELJEK, 18. 9. 2017
Najbolj všeč mi je bilo, ko smo zunaj raziskovali dom Planinka. Najprej smo o domu risali
karte, potem pa smo zunaj gledali znake, ki so bili pritrjeni na električne drogove, klopi,
drevesa … Potem smo točke označili na liste papirja. Jaz sem bila v skupini z Ivo, Nike in
Seleno. Skupaj smo se zelo zabavale.
TOREK, 19. 9. 2017
Najbolj mi je bilo všeč, ko smo zvečer plezali. Najprej smo se zbrali v jedilnici, nato pa smo šli
v telovadnico zraven doma. Jaz sem preplezala vse dolžine. Najprej smo si barve oprimkov
izbrali sami, potem smo se morali prijemati le zelenih, nato pa z isto roko nismo smeli
prijemati dveh enakih oprimkov.
SREDA, 20. 9. 2017
Najboljše mi je bilo, ko smo šli na pohod. Bilo je veliko potokov. Ko smo se na vrhu ustavili v
okrepčevalnici, kjer smo pojedli sendviče in si naročili vročo čokolado, je bilo zelo mrzlo.
Potem je naša soba vadila za nastop. Skupaj z Julijo, Dominiko, Ivo, Stašo in Seleno smo se
zelo zabavale. Na pohodu so bile tudi mušnice. Najboljše mi je bilo tudi, ko smo v potočkih
lovili živalice in ko smo si ogledali slap Skalca.
ČETRTEK, 21. 9. 2017
Najbolj všeč mi je bilo, ko smo igrali bejzbol. Bilo je zelo zabavno, ko smo igrali razred A proti
razredu B in smo zmagali. Všeč mi je bilo tudi, ko smo zvečer imeli žur. Tam je vsaka soba
nastopila s svojo točko, nato pa smo uživali v glasbi in plesu.
PETEK, 22. 9. 2017
Najbolj mi je bilo všeč, ko smo se na travniku igrali različne igre. Najboljše mi je bilo tudi, ko
smo se preizkusili v orientacijskem teku. Ko smo prišli do določene točke, smo ožigosali vsak
svoj kartonček. Vseh sedem postaj je bilo treba opraviti v petinštiridesetih minutah. Po kosilu
smo se z avtobusom pripeljali do šole.
Ajda Katarina Žvokelj, 4. a