"Ljubezenski prizori moji punci niso
bili ravno všeč"
Klemen Kostrevc, glavni igralec v filmu Košarkar naj bo, je zavzet igralec košarke in celo kapetan svoje ekipe. Odgovoril nam je na nekaj vprašanj v zvezi s snemanjem filma Košarkar naj bo in o svojem življenju. Iz intervjuja spoznamo, kako se lahko mladi, ki se ne odločijo ravno za igralsko kariero, vseeno malce pozabavajo pred kamerami in to uskladijo s šolo in svojimi obveznostmi. Film, ki ga je režiral Boris Petkovič, je na letošnjem, 20. Festivalu slovenskega filma v Portorožu
Klemen, nam zaupaš, kako si dobil vlogo v filmu Košarkar naj bo?
Po tekmi z mojim košarkarskim klubom sem dobil poziv od producenta, če bi bil pripravljen odigrati vlogo v filmu Košarkar naj bo. Ker me zanimajo filmi ─ še posebej iz tehničnega vidika ─ in košarka, sem takoj privolil. Sprva seveda nisem vedel, kakšna je vloga, a sem po nekaj vajah izvedel, da gre za glavno.
Si si že od nekdaj želel biti filmski igralec?
Nikdar mi ni niti na pamet padlo, da nekdaj bom. Moje sanje so igranje košarke, ampak je bil ta film res ena prijetna in nepozabna izkušnja.
Ali si poznal knjigo, preden si se začel zanimati za vlogo v filmu?
Seveda, knjigo smo brali pri bralni znački v drugem razredu. Snemanje filma je bila nekakšna obnova knjige (smeh).
V filmu igraš Ranto. Imata z Ranto kaj skupnega, npr. željo po košarki, to, da si zvest svojim, ne glede na vse …? Kako bi vaju primerjal?
Jaz v bistvu sem Ranta. Sem ta visok, neroden fant z neskončnim apetitom in željo po uresničevanju sanj. Vlogo sem tako tudi odigral. V njej je več vsakodnevnega mene, kakor samega igranja nekega neznanega lika.
Ker si v resničnem življenju košarkar in kapetan šolske košarkarske ekipe ter član ekipe Pingvini iz Ljubljane – ali je bilo težko igrati nekoga, ki o košarki »nima pojma«?
Lahko bi se strinjal s tem, da preprosto ni možno. Potreboval sem veliko nasvetov režiserja Borisa in snemalne ekipe (smeh). Vsak gib so mi morali pokazati, saj je tudi velika razlika, kako jaz v svojih mislih vidim, kaj je slaba košarka in kako je to pozneje videti na kameri, kot si je zamislil režiser. Glavna stvar, da je na platnu videti tako lepo, kot je nastalo, je, da zaigraš, kakor se le da po predstavljanjih režiserja.
Kako je bilo s šolanjem (na Srednji medijski in grafični šoli v Ljubljani) med snemanjem filma, si moral šolo prekiniti?
Snemanje filma se je začelo ravno pred začetkom šolskih počitnic, tako da med snemanjem nisem imel problemov. Najtežje pa je usklajevanje urnika sedaj, ko so na vrsti promocije filma. Šola, treningi in film pač ne gredo skupaj, tako je treba včasih kaj žrtvovati. V tem primeru je to šola (smeh).
So se med tabo in s kom iz »filmske ekipe« med snemanjem spletle kakšne posebne vezi, prijateljske, mogoče tudi ljubezenske? Kako ste se ujeli na snemanju?
Spletle so se samo prijateljske vezi. Ravno zaradi tega je bilo snemanje tako sproščeno in zabavno. Česa več pa ni bilo.
Ali imaš v resničnem življenju punco? Če jo imaš – ali si imel kakšne težave z igranjem »zaljubljenih« prizorov? Kaj o njih misli tvoja punca?
Imam punco. Ti prizori so bili nadvse neprijetni in nerodni za zaigrat. Punca pa si o njih ne misli ravno lepo. Ravno nasprotno.
Kakšno mnenje imajo o igralstvu tvoji starši?
Starši me podpirajo v vsem, kar delam. Kdaj spregledajo tudi kakšno neumnost (smeh). Drugače pa jim je bil film zelo všeč, saj sta spremljala predvsem mene in mojo igro v filmu in ugotovila, da je lik Rante zelo podoben meni v realnem življenju.
V kateri prizor si se najbolj vživel, v katerem si začutil Ranto?
Najbolj sem se vživel v tekme, kjer sem tudi najbolj užival. Moje srce je na igrišču in tam bo vedno in v vseh pogojih ostalo.
Te tvoji prijatelji podpirajo ali morda nate sedaj gledajo malo drugače?
Podpirajo me, vendar na svoj način. Ker me zelo dobro poznajo, se kdaj tudi ponorčujejo iz mene, ampak na splošno so me tudi oni opazili kot istega na platnu in v realnem življenju.
Si bil po snemanju zelo utrujen? Kje si najraje napolniš baterije?
Snemanje je bilo dolgo in tudi snemanje 10─12 ur dnevno ni ravno lahko. Um si najraje zbistrim v dvoranah z žogo, baterije pa napolnim v moji dragi postelji (smeh).
Razmišljaš o usmeritvi v igralsko smer, si želiš postati igralec? Kje se vidiš čez 10 let?
Niti ne. Čeprav je izjemna izkušnja, se ne vidim kot igralca, saj me bolj zanima snemanje filmov za kamero, ne pred njo. Čez 10 let, če bo šlo vse po sreči, se vidim s sanjsko službo v košarki in s svojo družino.
Se ti zdi, da si s snemanjem filma pridobil nova spoznanja? Se tvoj pogled na svet pred snemanjem in po njem kaj razlikuje?
Glavna stvar je, da sem bil del snemanja filma, saj so to moje druge sanje. S prakso se lahko veliko več naučiš kot z učenjem teorije. Upam, da bom imel kdaj tudi priložnost, da se preizkusim na tako velikem projektu kot del ekipe ustvarjalcev.
Martin Kerin, 9. a,
mentorica Alenka Peteršič Nežmah,
OŠ Toneta Čufarja
prejel nagrado občinstva, vesno, in nagrado za scenografijo. Na kulturnem dnevu osmih in devetih razredov smo si ga ogledali tudi mi ter se na lastne oči prepričali, kako dobro so Klemen in seveda celotna ekipa opravili svoje delo.
Kaj ti je pomenil izid filma Košarkar naj bo, še posebno zato, ker se je tako dobro uveljavil?
Ta izkušnja je nekaj, kar se le redkim zgodi, pa še to samo enkrat v življenju. Zelo sem vesel, da je mladim film všeč, še lepše pa je poslušati mnenja mladine po filmu.
Kateri so bili tvoji najljubši deli snemanja in kateri so bili tisti, ki ti zagotovo niso bili najbolj všeč?
Najljubši deli so bili zagotovo snemanja tekem, saj sem od nastopajočih košarkarjev vse poznal in se spoznal s celotno snemalno ter igralsko ekipo. V celem filmu pa je le en prizor, ki mi ni bil všeč. To je bil prizor s pico, v katerem sem naročil eno morsko z veliko česna in čebule. Moje mnenje je, da je ogabno pojesti testo, na katerem je več sestavin, ki ne sodijo na pico, kot tistih, ki bi zares morale biti na pici ...
