1. Kdaj pridete v službo, kako se začne vaš dan in kako poteka?

Najprej, takoj po prihodu, se začnemo pripravljati na razdeljevanje malice ter včasih tudi na kuhanje napitka. Ob 9.15 se že začne malica, še malo prej za prve razrede, tako da imamo do pol enajstih polne roke dela. Nato se jedilnica popolnoma pospravi, začnejo pa se priprave na razdeljevanje kosila. Po prvih razredih se tako vsi zvrstijo na kosilo, ki se konča ob drugi uri. Nato se spet začne pospravljanje jedilnice ter tudi zaključi naš delovnik.

 

   2. Koliko časa že opravljate to delo?

 Na naši šoli sem že 30 let, medtem ko sem prej delala že na banki in v hotelu. Svoje delo opravljam z veseljem in na tej šoli se izredno dobro počutim.

 

   3. Ga opravljate z veseljem, kdaj ste ugotovili, da si želite biti to, kar ste?

Na začetku sem želela biti medicinska sestra, vendar si je moj brat porezal prste in takrat sem spoznala, da ne prenašam krvi. Ker pa sem bila v Zagorju omejena, katero šolo izbrati, sem se odločila za gostinsko, saj mi je najbolj ustrezala. Kmalu sem spoznala, da rada pečem (še posebej sladice) in zato sem v tem poslu tudi ostala.

 

   4. Kako se ujamete z drugimi kuharicami, s svojo ekipo?

S svojo ekipo tu že 30 let odlično sodelujem. Naši odnosi so odprti, počutim pa se odlično, saj se razumemo in skupaj naredimo res veliko. Za razliko od ekipe, ko sem še delala v banki in sem bila stara 22 let, torej najmlajša, in odnosi niso bili dobri, sem tu odkrila res »fejst ekipo«.

 

   5. Ste v letih dela opazili kakšno spremembo na šoli?

No, ko sem prišla na šolo, je bila tu še stara kuhinja, moram reči, da je nova, ki je tu sicer že kar nekaj časa, veliko bolj funkcionalna. Vendar se mi zdi, da se drugače ne spremeni veliko. Poleg učencev, ki se menjavajo, je skoraj vsako leto enako.

 

   6. Ali ste imeli oziroma imate s katerim od učencev posebno vez?

Učenci so si zelo podobni, skoraj v vsaki generaciji se najde kakšen, s katerim se dobro ujameva, poleg tega pa se mi zdi, da so učenci zadnjih generacij res spoštljivi do nas, kuharic.

 

   7. Si zapomnite vsakega učenca, ki pride na kosilo? Bi rekli, da jih poznate veliko?

Imen res vseh ne vem, sem pa odlična z obrazi. Včasih se zgodi, da pride na kosilo tudi kdo, ki nanj ni naročen in misli, da ga bom v gruči spregledala. A dobro vem, katerega obraza ne vidim vsak dan, in zato ga vprašam, če je naročen na kosilo. Največkrat pove po resnici in zato mu pustim, da je, hrane je vendar dovolj, vendar vseeno cenim, če učenec vpraša za dovoljenje.

 

   8. Se vsak dan v šoli kaj kuha ali gre le za razdeljevanje hrane?

No, zagotovo se vsak dan kuha vsaj napitek, če že ne kaj drugega, vendar je tu služba res usmerjena bolj v razdeljevanje. Čeprav je včasih treba tudi kaj skuhati.

 

   9. Se vam je kdaj zgodilo kaj, kar se vam je res vtisnilo v spomin, npr. kaj res smešnega?

Prav nekaj smešnega ne, se mi pa vsako leto v spomin vtisnejo določeni učenci.

 

    10. Ali kuhate tudi doma ali ste že preutrujeni za delo še tam?

Seveda rada kuham tudi doma, predvsem pečem, poleg tega pa veliko kuha tudi moj sin, ki ima že svojo družino. Vendar se velikokrat zberemo in takrat vsi z veseljem kaj skuhamo.

 

   11. Bi se znova odločili za ta poklic in prišli še enkrat delat na našo šolo?

Prav gotovo. Brez te šole nikoli ne bi spoznala, kako je v resnici imeti dobro ekipo in delati nekaj, kar te res veseli. Svoje delo res opravljam z veseljem.

 

   12. Kaj počnete v prostem času? Kako se sproščate?

Največkrat se sprostim s sprehodom, rada sem v naravi, predvsem čez vikend.

 

   13. Si vzamete kaj časa tudi za kakšno dobro knjigo?

Da, tudi, a to predvsem med počitnicami, ko imam nekaj več časa.

 

   14. Najlepša hvala, da ste si vzeli čas za intervju.

Hvala tudi tebi, da se kdaj spomnite tudi na tehnično osebje.

 

Martin Kerin