Zgodbica miške Mimi

Nekoč je v mestecu Mišji Dol živela miška Mimi. Imela je kratko sivo dlakico, velik nasmešek in zavit repek. Nosila je belo pikčasto oblekico. Ker sta bila njena starša kralj in kraljica, je ona postala princeska. Živeli so v veliki hiši z drugimi miškami. Kamor koli je Mimi šla, povsod so si jo ogledovali. Ko je bila še majhna, ji je bilo to všeč, ker so ji ponavadi dali kakšen bonbonček ali tortico. Ker je bila princeska, je lahko spala v lupini velikega oreha, napolnjeneg z roza perjem. Imela je svojo svečko, mizico za majhno zlato kronico, okence, skozi katerega se je videla luna, in stolček, na katerem je sedela njena babica in ji vsak večer pripovedovala pravljice. Ampak to jo je vse bolj in bolj motilo.

Mama ji je ves čas govorila, da mora biti bolj odgovorna in se mora naučiti vladati mestecu Mišji Dol. Ko se je sprehajala po mestu, so jo nekateri spraševali, kaj bo naredila, ko bo postala kraljica. Vedno je samo nekaj zamrmrala. Zato je tudi niso imeli več tako radi kot prej, ker so mislili, da če bo ona vladala, se jim ne bo več godilo tako lepo. In ta čas se je bližal. “Samo še pet dni pa bom okronana,“ si je ves čas mrmrala, včasih zaskrbljeno, včasih ponosno, včasih pa tudi prestrašeno. Tistega dne sta mama in oče zelo pritiskala na njo, zato si je odšla kupit mafin in se malo sprehodit. V slaščičarni si je kupila najljubšega, prelitega s sirnim sirupom in pisanim posipom. Bil je malo dražji, a ji je bil najbolj všeč. Ko je odhajala, je slišala prodajalca govoriti: “Vedno si kupi najdražji mafin. Sigurno bo takšna, ko bo kraljica; kupovala si bo drage reči in ničesar ne bo dala nam.“ Zaloputnila je vrata in užaljeno odšla proti domu. Na poti se je spomnila, da je nekaj pozabila. Ustavila se je in začela razmišljati. Mimo nje je šla gospa Smrček. Mimi jo je slišala mrmrati nekaj o njej: “Če je tako pozabljiva že sedaj, kaj bo, ko bo postala kraljica in bo imela samo še več obveznosti in skrbi.“ Mimi se ni zmenila zanjo, saj je razmišljala, kaj je pozabila. V središču mesta je bilo veliko mišk in ena bela miška jo je ponesreči porinila v lužo. Mimi je slišala, kako se tudi gospod in gospa Siroljubnik pogovarjata o njej. “Če je sedaj tako štorasta, bo tudi potem ko bo postala kraljica,“ je rekla gospa, gospod pa je dodal: “Kaj, če bo ponesreči pripeljala mačke sem in nas bojo vse pojedle?“

Stekla je domov in se preoblekla v modro obleko. V torbico je dala nekaj oblekic, hrano in pijačo. Kolikor hitro je mogla, je odšla iz mesta in si govorila, da ne bo živela tam, kjer bodo vsi pritiskali na njo in jo obtoževali. Hodila je tri dni in tri noči, ko je končno prišla v majhno vas. Do nje je počasi prišla stara miška Siri in ji ponudila za jesti in piti. Opazila je, da je Mimi zaspana, zato ji je ponudila prenočišče. Mimi je bila tega vesela in ji je takoj prikimala. Ko se je zjutraj zbudila, je takoj odšla pogledat po vasici. Vsi so bili do nje prijazni, čeprav je niso poznali. Tu je želela ostati, a ni imela kje prenočiti. Vrnila se je k Siri, ker je tam pozabila torbico. Starka jo je povabila na zajtrk. Čez nekaj časa jo je Siri vprašala, koliko časa bo ostala v njihovi vasi. Mimi ji je povedala, da bi rada ostala za vedno, a nima hiške, kjer bi živela. Nato ji je starka rekla: “Hiško si lahko zgradiš poleg moje.“ Mimi je bila tako vesela, da bi ji srce razneslo.

In do konca svojih dni je srečno živela v majhni hiši na robu vasice, saj ji ni bilo treba vladati mišjemu kraljestvu.

Ana Hrovatin Kačić, 7.a