Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek je izkušen novinar Dela in sodelavec številnih tujih časopisov, revij, spletnih medijev ter tudi dober tekač.
Pred nekaj tedni je obiskal tudi našo šolo, kjer smo mu postavili nekaj vprašanj o njem in njegovem delu.
Je torej dober tekač, o teku pa nam je kot poznavalec zaupal, da je to mučenje, ki traja 2-3 ure. Je kot nekakšna meditacija za duh in telo. Predan je novinarstvu, saj je to v resnici njegov življenjski slog. Napisal je štiri knjige, v katerih je opisal poti več kot tristo beguncev. Ko je z njimi prispel do domačih mej, je bilo tam veliko več humanizma, meje so bile bolj odprte, bilo je več prostovoljstva, ki je ob prvih večjih skupinah hitro usahnil, se spominja. Zase meni: »Nikoli ne bi prijel za puško, zato sem prijel za pero.« Tako torej se je odpravil na pot, življenjsko odpravo, a meni, da je pogum za take reči vedno precenjen. O strahu pa pravi, je naraven in da se on ves čas boji bolezni, za svoje bližnje ter da bi bil kadarkoli od kogarkoli odvisen. Ne boji pa se smrti, ne beguncev, pa čeprav se jih nekateri. Meni, da zato, ker jih ne poznajo, pa tudi zato, ker imamo preveč časa, da se lahko ukvarjamo z drugimi ter njihovimi napakami. To ima za največji etični prekršek. Ko to vidi, se počuti zelo slabo, vendar svojih občutkov ter čustev ne polaga na prvo mesto. Ne more pa vedno ostati hladen pred takšnimi dogodki, še posebej ne pri maltretiranju teh ubogih ljudi. V rednem stiku je s približno petindvajsetimi begunci na različnih koncih Evrope, ki pa jih vse obravnava enako. Ne dela razlik med njimi, čeprav se med sabo zelo razlikujejo. Razlog, zakaj je on tako uspešen, pa je ta, da do begunca pristopi prijazno ter neagresivno, zato se mu še ni zgodilo, da ga ne bi sprejeli.
Na koncu je izjavil, da so »lepe stvari vedno tudi tragične in da knjige piše predvsem za nas, a seveda tudi zase, da bo imel lep spomin na te trenutke.«
Martin Kerin