Prve dni v decembru smo na šoli dobili prav posebne goste – tri članice, ki prihajajo iz
združenja Kraljev ulice in so nam bile pripravljene razložiti vse o tem, kako je biti v koži
brezdomca ali pa tistega, ki mu pomaga. Sestanek smo seveda začeli s spoznavno igro, ki je
bila prav zanimiva. Vsak je povedal stvar, ki jo ima rad ali pa jo rad dela, in vsak, ki je mislil
enako, se ga je moral dotakniti. Sledil je kratek filmček o brezdomcu Leopoldu, ki je na cesti
že skoraj od osamosvojitve Slovenije. Star je 51 let, sedaj se preživlja s prodajo revije Kralji
ulice, pred osamosvojitvijo pa je imel celo svoje podjetje z 11 zaposlenimi, ki je šlo v stečaj. V
društvu kraljev je že skoraj od njihove ustanovitve, prišel je dve leti kasneje, tj. leta 2007. Več
o njem si lahko pogledate tudi na YouTubu pod naslovom Leopold kralj ulice.
S članicama oz. prostovoljkama pa je prišla tudi Špela Blatnik, oseba, ki je izkusila
brezdomstvo na svoji lastni koži. Prihaja iz Kopra, stara pa je 33 let in na ulici je pristala po
končani gimnaziji, sredi obiskovanja fakultete, kjer se je zalomilo. Bila je odlična učenka, ima
izpit za avto in vse je šlo po načrtih, do študija. Zaradi kemije je morala ponavljati letnik, kar
je povzročilo težave doma, ki pa so se le stopnjevale. Čeprav je za knjigami preživela cele
dneve, rezultata ni bilo, in ko ni izdelala letnika, ji je volja padla. Manjkala je na predavanjih,
še več napetosti je bilo doma in vsega je bilo vedno več in več. A kmalu so jo starši postavili
na realna tla. Če ne bo hodila v šolo, so ji rekli, bo pristala na cesti. In te grožnje niso bile
prazne, saj so jo prav zares postavili na cesto in dosegli celo, da je vpliv prešel tudi na stare
starše ter druge sorodnike in tako je ostala sama. Dobila je službo blagajničarke v casinoju,
delala je za drobiž in to tudi dvanajst ur na dan, nočne izmene in celo ob praznikih. Vendar
pa ob taki službi vedno stremiš k nečemu boljšemu. V casinoju so jo odpustili, saj je bilo
blagajnikov preveč in tako je denar spet le kopnel in čez nekaj mesecev je dokončno skopnel.
To je privedlo do še večjih sporov s starši in tako so ji dokončno obrnili hrbet, in to za kar
nekaj let. Prišla je na svoje, v Ljubljano in pred sabo je imela utopično sliko, kar pa se je
kmalu izkazalo za napako. Nobeden ji ni več stal ob strani, niti najbližji prijatelji. Tako se je
morala čez mesece, leta prebijati le s tistim malim, kar je dobila in težko je poskrbela tudi za
osnovne dobrine, kot so hrana in voda. Nekaj časa je živela v socialnih stanovanjih, nato pa
sedem let na ulici, preden se je iz tega izvlekla. »Kralji so za to, da poskrbiš zase ter za svoje
glavne potrebe, ne pa zato, da boš obogatel,« je pristavila. To je prva pomoč, ne pa običajno
življenje.
S socialno pomočjo si je lahko najela le sobo, kopalnico, kuhinjo in vse drugo pa si je morala
deliti z drugimi ljudmi, za katere ni vedela, kakšen standard higiene ali pa kakšne odnose
imajo. Tako je ostala v zavetiščih, ki pa so v realnosti nekaj čisto drugega kot pa to, kar
obstaja na papirju. Pravi, da moraš postati odporen na druge ali pa se ti zmeša. To je bil zanjo
velik šok. Pred očmi je imela le dve stvari. To, da bo sita, in to, da ji bo toplo, in nič drugega.
Ampak telo ni zdržalo in po sedmih letih se je vdalo. Zaradi neprimernih življenjskih pogojev
je pristala v bolnišnici, leta 2016. Vse se je zgrnilo nanjo, tako alkoholizem kot hlad kleti

starega zdravstvenega doma, v katerem je živela. Tako je bila sprejeta v bolnišnico, na srečo
pa je iz socialne pomoči pridobivala tudi obvezno zdravstveno zavarovanje, tako da je imela
zagotovljeno vsaj osnovno nego. Povedala nam je, da bi se lahko zatekla tudi v »pro bono«
ambulanto, ki je namenjena ljudem, ki nimajo denarja za zavarovanje ali pa nimajo denarja
za zdravila. Ampak stvari v realnosti nikdar niso tako rožnate, saj je realnost vedno hujša in
vedno več ljudi potrebuje tako pomoč. »Pazite nase,« je še pripomnila. Na koncu pa smo ji
postavili še nekaj zanimivih vprašanj.
Kako ste izplavali iz zasvojenosti?
Iz alkoholizma sem prišla po letu 2016, ko sem bila sprejeta v Zdravstveni dom. Tu, v
popolnoma drugem okolju, sem se naučila, da moram nehati piti. Važno je bilo le to, da sem
bila v varnem okolju, in takrat je padla odločitev, da je alkohol pač zaključena zgodba in pika.
Ali imate še kaj stikov s starši?
Starša sta mi obrnila hrbet in do pristanka v bolnišnici me nista niti pogledala. Vplivala sta na
vse druge in šele, ko sem se zlomila in dobila zdravstveno oskrbo, sta enkrat prišla na obisk,
pa še takrat je bilo čutiti, da nista bila pristna, ampak narejena.
Kako ste si opomogli od zloma na ulici?
Še enkrat sem se morala naučiti hoditi, imam status invalida, sem nezaposljiva in soočam se z
nevropatijo. Vse to je do izraza prišlo zaradi življenja na cesti in preobremenjevanja telesa s
temi razmerami. Povedali so mi, naj se obrnem na Kralje ulic in res so mi najbolje pomagali
ter me usmerili kot še nihče dotlej.
Opazite kakšne razlike med moškimi in ženskami, ki so na ulici?
Oh, razlike so zagotovo enormne. Moški so bolj nasilni, vendar tudi bolj družabni in ekipni.
Med njimi ni toliko posameznikov, razen izobčencev skupin, kot med ženskami, ki se držijo
same zase, poleg tega pa so ženske prav tako bolj izpostavljene nasilju kakor moški.
Na koncu smo Špeli zaželeli, naj se pobere, naj spleza še višje, naj doseže to, kar si želi in
česar še ni. Priznali smo, da nas je zgodba res močno ganila. Razmerje med ljudmi, ki so iz
tega dejansko izplavali, in ljudmi, ki so v tem še vedno in se ne morejo izvleči, kaže, da je
drugih veliko več, zato Špeli čestitamo, da ji je uspelo.

​

Martin Kerin, 9. a