Zakaj ste se odločili za poklic učiteljice? Kdaj ste se začeli za to odločati?

 

Za poklic učiteljice sem se odločila, ker sem neskončno občudovala svoji učiteljici v drugem in petem razredu. Z neverjetno zavzetostjo sta se posvečali celim razredom učencev, jih brez velikih težav pridobili za razne delovne akcije.

Recimo, da smo za skupno dobro cele šole (vaške šole) učenci zlagali drva za kurjavo v šolski drvarnici, nanosili drva v razredne »kište«, pomagali čistiti in urejati okolico šole jeseni in zgodaj pomladi, pozimi kidali sneg pred šolo, nastopali na vseh vaških proslavah z recitali in petjem.

Kdaj je dozorela moja odločitev, da v življenju postanem učiteljica? S koncem pedagoške gimnazije v Kranju, ko se je bilo treba odločiti, na katero fakulteto se bom vpisala.

 

Kako dolgo ste že učiteljica?

 

Že več kot 33 let.

 

Kaj se je zgodilo v vseh teh letih? Kdo se je bolj spremenil, šola in učitelji ali starši in otroci?

 

Šola je postala drugačna. Spremenili smo se vsi deležniki, tako otroci in starši kot tudi šola, učitelji, šolski sistem in učni načrti. Spremenil se je odnos do šole in tudi do avtoritete.

Ko sem začela poučevati, sem bila kot učiteljica začetnica, stara nekaj čez 20 let, nedvoumna avtoriteta. Starši so upoštevali mojo strokovno avtoriteto in mnenje ter so bili na vseh nivojih spoštljivi do učiteljev. Presoji učitelja se je zaupalo. Ocenjevanje ni bilo napovedano. Ni bilo preverjanj pred ocenjevanji, ni bilo statusov športnika, umetnika, kulturnika. Starši so na prvo mesto postavljali šolo, naloge, tudi ocene in učni uspeh, vse ostale dejavnosti so bile drugotnega pomena. Sedaj je drugače. Časi se spreminjajo in nisem prepričana, da čisto v dobrobit otrok.

 

Kakšno se vam zdi poučevanje na tej šoli? Kakšna je bila izkušnja prve ure?

​

Želimo, da bi pridobili delovne navade, ki vas vodijo do odgovornosti. Želimo, da sprevidite in dojamete, da hočeš ali nočeš morate. Učitelji se zavedamo, da delovne navade niso stvar genetike. Učencem narekujemo tudi, kako mora biti, da bo prav. Z našimi jasnimi sporočanji želimo, da resno pristopite k učenju in tako do novih znanj. Želimo, da se vključite v delo  in življenje v razrednih skupinah. Želimo, da brez večjih težav speljete šolsko leto od začetka do konca. Poučevanje gre v korak s časom.

Imate zelo razumevajočo ravnateljico, ki vas skuša in želi razumeti ter podpreti na vseh nivojih vašega preživljanja časa v šoli. Na tej šoli imate učenci izjemno srečo, saj vas poučujemo s kolegicami in kolegi, ki smo na svojih področjih dejansko strokovnjaki.

 

Moja prva ura je bila povezana z veliko treme in dilem, kako se bo vse skupaj izteklo. Vendar – se spominjam – je vse potekalo brez težav, učenci so sodelovali in bilo je prav fino. Postala in ostala sem učiteljica.

 

Ste kdaj prej poučevali tudi kje drugje?

​

Moja profesionalna pot se je začela na Gorenjskem, v OŠ Matija Valjavca v Preddvoru, potem sem svojo učiteljsko pot nadaljevala v Ljubljani, v OŠ Riharda Jakopiča in končno sem pred nekaj več kot 20 leti pristala v tej čudoviti šoli.

 

Ali radi opravljate svoje delo?

 

Izjemno rada sem učiteljica. Svoje delo opravljam z velikim veseljem, ker imam rada in spoštujem otroke.

 

S čim na šoli imate največ dela?

 

Z birokracijo.

 

Ali bi na šoli kaj spremenili?

 

Na to nisem pomislila.

 

Bi se opredelili kot stroga ali prijazna učiteljica?

​

Prepričana sem, da učitelj mora biti avtoriteta, ker v šoli ustvarja določen red in je otroku nadrejen. Kot učiteljica s kilometrino imam izkušnje, na podlagi katerih učencu lahko povem, kaj je zanj dobro in kaj ne, ga vzpodbujam ali pa mu povem, kje ga je polomil in zakaj. Učencem želim postaviti ogledalo, kjer se lahko sami prepoznajo v svojih dobrih ali malce manj dobrih potezah. Za učence mi je mar, so pomembni.

 

Kakšne ocene ste imeli v osnovni šoli?

 

Večinoma odlične ocene in štirice, dobila pa sem tudi kakšno trojko in pri matematiki v sedmem razredu celo enkrat zadostno oceno. Spomnim se, da sem se po tem zelo veliko časa učila in vadila snov do te mere, da sem dobila petico.

 

Ali se zgledujete po kakšnem učitelju ali sami odkrivate, kako najbolje učiti?

 

Ko obiskujem seminarje, izmenjujem mnenja in izkušnje s kolegi in kolegicami različnih šol in profilov, redno sodelujem s šolsko svetovalno službo ali iščem odgovore na strokovne dileme v strokovni literaturi. Nimam vzornika.

 

Ali ste kdaj z učenci doživeli kakšno posebno izkušnjo, ki je zlepa ne boste pozabili?

 

Kot učiteljica začetnica sem v tretjem razredu osemletke učila tudi učence, ki so prihajali iz vzgojnega zavoda. Učenci, ki so iz zavoda prišli v šolo, so bili zaradi različnih vzrokov tudi večkratni ponavljalci, oz. so večkrat padli. V tretjem razredu smo imeli učenca, ki bi moral hoditi že v šesti razred. Ta je nekega dne zaradi spora s sošolcem in v izbruhu jeze vrgel mizo po tleh in s tem poškodoval parket v razredu, mene in ostale sošolce pa dodobra prestrašil. Še danes ne vem, kako da sem v tistem trenutku lahko zelo mirno odreagirala in zaščitila ostale učence do prihoda ravnatelja, ki je jeznoriteža odpeljal iz razreda.

 

Ali ste imeli oziroma imate kakšnega učenca, ki ga boste težko pozabili?

 

Zelo težko je odgovoriti na to vprašanje. V vsaki generaciji ste učenci, ki se učitelju še posebej usedete v srce. Reciva, da bo tebe, Martin, in tvoje sošolke ter še kakšnega učenca izjemno težko pozabiti. Pustite sledi in tudi vi ste moji veliki učitelji, za kar sem hvaležna.

 

Ste bili že kdaj v zadregi pred razredom? Zakaj?

 

Seveda. Vendar vedno le za trenutek. Vedno mi je uspelo stopiti čez tisto mejo zadrege in pošteno pristopiti ali priznati, kako se v tistem trenutku počutim. Učenci to sprejmejo in – kot kasneje preverim – tudi razumejo.

 

Kakšno je vaše mnenje o vzgoji otrok?

​

Mislim, da je za otroka najbolje, da sodelujemo šola, starši in otroci. Podpiram, da smo vsi trije partnerji. Predvsem moramo biti starši in učitelji otrokom vzor, otrok mora v nas videti avtoriteto, ne pa prijatelja. Otrokovi prijatelji so otrokovi vrstniki.

Otroke “kvari” pomanjkanje discipline. Odrasli moramo otrokom vedno dajati jasna sporočila. Na primer: če otrok reče, da česa ne bo naredil, mu moramo jasno sporočiti, da bo treba to narediti. Pozabljamo, da imamo starejši določene izkušnje. Se pravi, da ne glede na spremembe načina življenja postavljanje meja otroku ostaja.

Šolo vidim kot resno zadevo, ki je za otroka v tistem obdobju glavna naloga. Šola ni igra, v šoli je treba delati. Otrokove glavne naloge so domače naloge, učenje, druženje s sošolci in vrstniki, sodelovanje z učitelji ter vsemi zaposlenimi v šoli, učenje reševanja sporov, pomoč pri domačih opravilih … Včasih so otrokom, ko so šli v šolo, rekli: “Uči se, bodi priden in ubogaj učitelja.” Zdaj pa nemalokrat slišim, da starši rečejo: “Lepo se imej in uživaj.”

Šola otrokom predstavlja avtoriteto, ki jim pomaga na poti od otroštva k zrelosti. Otroci imajo pri 12, 13 letih dostop do mnogo informacij s pomočjo tablic, mobilnih telefonov, računalnikov, … Te naprave imenujem »kradljivci časa in odnosov«. Treba je postaviti meje, kje, kako in koliko se otroci poslužujejo teh napravic, saj veliko otrok tega občutka, kdaj je dovolj, nima. Gre za dogovor znotraj družine. Otrok ob sebi potrebuje ljudi, sočutje, čustva. Otrok se želi družiti in želi biti slišan.

 

Kaj vas pri učencih najbolj moti?

 

Pri mlajših nič, ker se še učijo biti v šoli in v sistemu, pri starejših učencih zadnje triade pa, da se ne držijo dogovora in so polni izgovorov.

​

Kateri je bil vaš najljubši predmet v osnovni šoli?

 

​Slovenščina

 

Ste vodja prenekaterih projektov na šoli, nam jih lahko vse naštejete? Kje ste dobili vse ideje, kdo vam je pomagal pri realizaciji?

 

Res je, da sem vpeta v lepo število projektov. V letošnjem šolskem letu v okviru prostovoljskega projekta Čufarjeva dlan vodim dejavnost/projekt Moj prijatelj & Sam doma (MPSD), s katero sem kot idejni vodja povsem na novo startala pred petimi leti. Vodim krožek vrstniške mediacije, tako začetnikov kot učencev, ki že imajo kilometrino v mediiranju, sem mentorica šolske skupnosti in otroškega parlamenta, že nekaj let vodim Unescov projekt Drevo = življenje, v letošnjem šolskem letu pa tudi Unescov projekt Moje pravice.

Ideje se vedno porajajo takrat, ko nastopi kakšen problemček ali neobičajna situacija.

Na primer:MPSD se je »rodil« na šolskem igrišču, ko sem – takrat v podaljšanem bivanju – s kolegom, učiteljem Andrejem, ki ga sedaj ni več v šoli,opazovala, kako se starejši učenci dolgočasijo v mali avli, domov pa nikakor ne želijo. In sem pomislila, da bi se lahko družili z mlajšimi učenci v popoldanskem času v podaljšanem bivanju, jim pomagali pri nalogah, jim brali … Ravnateljica je idejo pozdravila, predstavila sem jo učencem na sestanku šolske skupnosti, učenci so bili za in smo začeli. Projekt Moj prijatelj & Sam doma je bil predstavljen tudi na TV Slovenija.

Vrstniško mediacijo sem videla kot odličen način učenja socialnih veščin in reševanja sporov ter tudi kot povezovalno nit med učenci, ne glede na spore. V veliki večini se tako tudi odraža, kar je odlično.

Vse ostalo v povezavi z zgoraj naštetimi projekti je prišlo do mene, ker sem bila pripravljena stopiti nasproti novostim in učencem ponuditi možnosti izbire ter spoznavanje česa novega.

V vseh projektih je delček mene, sodelavcev in seveda tudi vodstva šole, ki projekte podpira ter velik del in prispevek učencev.

 

Kako se sprostite po napornem dnevu?

 

Ne živim v Ljubljani. Že sam prihod domov, na Prežganje (vasica pod Jančami) me sprosti. Doma imam vrt, travnik ob hiši in gozd zelo blizu doma. Prav tako so v bližini lepe gozdne poti, kamor zahajam. Narava je čudovita, neokrnjena in pomirja. Sproščajo me športne aktivnosti in druženje s prijatelji. Prijateljica pravi, da živim v nebesih.

 

Slišali smo, da imate radi adrenalin … Kaj vse »adrenalinskega« ste že poskusili v življenju?

 

Rada imam izzive. Kot mladostnica sem tekmovalno smučala in vozila tudi smuk. Bila sem dobra v hitrih disciplinah, v veleslalomu, kjer so bile hitrosti kar spodobne. Še sedaj zelo rada smučam. Sem tudi dobro drsala. Sankali pa smo ponoči, ko je bila proga ledena in je letelo. V kraju, kjer sem odraščala, so bile zime dolge, zato smo se z zimskimi športi dodobra seznanili in jih tudi počeli. Rada imam hribe, gore. Tudi »plezam« – po feratah. V letošnjem letu so mi moji domači izpolnili dolgoletno željo – skok s padalom. Čaka pa me tudi izziv v vetrovniku. Bila sem aktivna tekačica, vendar sedaj ne tečem več. Težave s kolenom so postale nov izziv za iskanje drugačnih vrst športa. Aktivno »bicikliram« in brez večjih težav premagujem daljše in strme razdalje.

Dejansko se ukvarjam z različnimi vrstami aktivnosti.

 

Kako usklajujete službo in družino? Kaj je pri tem najtežje?

 

Nimam težav. Sinova sta odrasla, zaključila sta šolanje, si ustvarila svoje življenje in rada prideta na obisk.

 

Katera je vaša najljubša TV oddaja, knjiga? Zakaj?

 

TV ne gledam več, najljubši knjigi, ki sta v meni pustili globoko sled, sta v tem trenutku Zavedanje (A. De Mello) in SkrivnostŠambhale (J. Redfield). Vedno izberem v branje za prosti čas tiste knjige, iz katerih se tudi učim. Romane in žepnice pa berem na letnem dopustu, ko »možgane zavestno pošljem na pašo«.

 

Imate domačo žival?

 

Imam. Tri lepo vzgojene mačkone, po imenu Lucyan, Leopold in Dizel. Lucy je črn, dolgodlak maček, Leopold je sivo-črn tigrček, Dizel pa je malo bel, malo rjav in malo črn. Zadnjega sva s partnerjem pobrala lani jeseni na regionalni cesti sredi gozda, še čisto majhnega, ko so ga iz zavetišča vrnili v naravno okolje.

 

Ali igrate kakšno računalniško igro, se sproščate tudi z elektroniko?

 

Sem proti igricam ali sproščanju z elektroniko. Verjetno se vam zato lahko zdim »dinozavrska«.

Sproščam se s športom.

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

 

 

 

 

 

​

​

Ker se bližajo božič in novoletni prazniki, ki jih vsi praznujemo na svoj način, se ob njih drugače sproščamo ter se veselimo z različnimi ljudmi, me zanima, kako in s kom jih boste preživeli vi?

​

Novoletne praznike vedno praznujem s svojimi najbližjimi – družino in prijatelji. Smo aktivni, gremo na razne pohode, se obiščemo in imamo se super. Prehod iz starega v novo leto pričakamo pri kakšni koči z lepim razgledom, ne glede na vreme. 

​

Kako se obdarujete za praznike z družino in prijatelji in kdaj?

 

Obdarujemo se za božič. Nobenih presežkov; majhna, uporabna in praktična darilca.

 

Kakšne spremembe ob približevanju novoletnih počitnic začutite v šoli med učenci in učitelji? Kakšno je takrat vzdušje v šoli?

​

Ne čutim ali zaznavam večjih sprememb med učenci. Nekatere družine (z našimi učenci) praznične dni izkoristijo za daljša potovanja v toplejše kraje ali za smučanje. Učenci šele po tem, ko se vrnejo nazaj v šolo, povedo o svojih vtisih s potovanj.

Med učitelji ni posebne evforije v pričakovanju novoletnih počitnic. Treba je oceniti znanje učencev, saj je polletje pred vrati. Morda se več pogovarjamo o tem, kako bomo obdarili naše družine, prijatelje in malce izmenjujemo ideje.

 

Kakšna se vam zdi dekoracija šole? Bi jo kje spremenili, polepšali?

 

Dekoracija je primerna. Običajno pravim, da je pri takih zadevah najboljši koncept »manj je več«.

 

Se Vam je že zgodilo, da bi vas obdaroval učenec, ali pa ste morda vi obdarovali njega?

 

Seveda se mi je to že zgodilo, in ne enkrat. Tudi sama svojim učencem kaj malega, simboličnegaprinesem. Rada jim sporočim, da so v mojih mislih.

 

So na vašem prazničnem jedilniku morda kakšne posebne jedi? Bi morda kakšno delili z nami?

 

Ne odkrivamo znanstvene fantastike. Za božično večerjo po naši družinski tradiciji, ki izvira še iz moje primarne družine, pripravimo krvavice in kislo zelje ter različne priloge, za novo leto pa obvezno francosko solato, biftek, vsako leto priložimo tudi še kaj drugega. Potica in domači piškoti so nepogrešljivi.

 

Ali imate še kakšno sporočilo za naše bralce?

 

Bodite prizanesljivi do soljudi, tudi do sebe. Bodite pošteni in ne mislite le nase. Opuščajte komunikacijo prek spleta in se raje povežite s prijatelji, sošolci, znanci tako, da jih obiščete. Vrnite se k naravi in človeku.

​

Intervjuval: Martin Kerin, 9. a

Mentorica: Alenka Peteršič Nežmah