KAKO OSTATI SUH MED KROMPIRJEVIMI POČITNICAMI OZIROMA POTOVANJE PO SICILIJI
Med krompirjevimi počitnicami se je naša družina odločila, da si privoščimo oddih na Siciliji.
Zgodaj zjutraj, dne 28. 10. 2018, smo se z avtom odpeljali do dobro uro oddaljenega mirnega, meddržavnega letališča Trst. Od tam smo, na srečo brez zamude, odleteli do poldruge ure oddaljenega največjega mesta na vzhodu otoka ‒ Catanie. Izposodili smo si avto ter se odpeljali do bližnjega mesta Taormina, kjer smo se srečali z mojo teto in stricem ter njunima otrokoma. Ogledali smo si grški teater s prelepim razgledom na Sredozemsko morje. Poskusil sem tudi sok iz granatnega jabolka.
Nato smo odšli na pustolovsko vožnjo do prvega prenočišča na pobočju vulkana Etne, na višini 1.800 m. Najprej smo poskušali doseči prenočišče s severne strani, čeprav nam je bilo rečeno, naj gremo z južne strani. Na severni strani smo srečali izgubljenega italijanskega turista, ki nam je v čudni mešanici italijanščine, angleščine in slikovnih znakov povedal, da je višje cesta zaprta. Medtem se je spustila megla in vidljivost se je zmanjšala na 6‒7 metrov. Skupaj z Italijanom smo se vrnili do vznožja vulkana, kjer nas je zapustil. Poskusili smo še iz severne strani, a vidljivost je bila le še slabe 4 metre in temu primerno smo morali prilagoditi hitrost. Više kot smo šli, slabše se je videlo, tako da je smer vožnje še najbolje nakazovala navigacija. Pri prenočišču je bila vidljivost le še slaba 2 metra. Povsem izmozgani smo preživeli prvi dan.
Naslednji dan smo poskušali doseči vrh Etne. Z avtom smo se odpeljali do Rifugio Sapienze, gorske koče na višini 1.900.m, od koder bi se naj peljali z gondolo, ki pa tega dne zaradi močnega vetra ni obratovala. Zato smo se naprej optimistično odpravili peš. A smo morali zaradi megle, dežja in močnega vetra po prvih 300 višinskih metrih sestopiti.
Pri hostlu Rifugio Sapienza smo se najprej pogreli s kavico ali čajem, nato pa si ogledali 7d kino o Etni.
Ugotovili smo, da bi bil vnovičen vzpon nesmiseln, zato smo nadaljevali pot do Siracuse. V Siracusi smo si ogledali še muzej Leonarda da Vincija in njegovega vzornika Arhimeda ter se ustavili v lokalni restavraciji.
Končno smo se naspali. Prehodili smo mesto, si privoščili kavico in pomarančni sok ter prispeli do arheološkega parka Neapolis z mogočnim grškim in rimskim teatrom in veliko jamo, imenovano Dionisovo uho.
Obiskali smo še pravljično plažo Lido Di Noto z velikimi valovi, kjer sem se kopal, saj je bilo morje še prijetno toplo.
Nadaljevali smo pot do srednjeveškega mesta Noto, kjer smo se poslovili od bratranca, sestrične, tete in strica, ki so naslednjega dne že odhajali domov. Nas pa je čakala še triurna vožnja do Agrigenta, kjer smo prenočili.
Iz apartmaja sem naslednjega jutra odšel popolnoma brez moči. Kratka hoja po obali nas je pripeljala do Scale Di Turci, popolnoma bele skale, ki sega v morje.
Začelo se je pripravljati k dežju, a nas to ni ustavilo, da si ne bi ogledali doline templjev, ki pravzaprav stojijo na grebenu pod mestom Agrigento.
Približno na polovici ogleda se je tako ulilo, da smo se umaknili v bližnji bar na kavico. Poldrugo uro smo tavali med grškimi templji, ko smo si končno ogledali vseh sedem. Do večera smo se sušili v apartmaju, dokler zvečer dež ni končno ponehal. Odločili smo se, da odidemo v bližnjo lokalno restavracijo, kjer so nam pričarali pravi gurmanski ambient.
Predzadnji dan se je spet začel deževno. Poslovili smo se od Agrigenta in se odpeljali do majhnega mesteca Enna. V megli in dežju smo si ogledali grad Lombardo z najlepšim razgledom na Siciliji, a kaj, ko je bila gosta megla, da bi jo lahko rezal. Vrnili smo se nazaj v Catanio, od koder smo naslednjega dne odleteli nazaj v Trst.
Po zajtrku smo odšli na grad Aci Castello, ki je bil pred 1000 leti še otok, a je zaradi vulkanskih izbruhov Etne sedaj spojen s Sicilijo. Stoji na vulkanski skali, na njem pa je tudi majhen botanični vrt, poln kaktusov iz različnih delov sveta.
Pred letom smo odšli še v Nicolosi, kjer smo si ogledali zanimiv muzej o Etni. Njene, sicer kar pogoste izbruhe, lahko predvidijo za mesec dni vnaprej, zadnji večji je bil marca 2017. Ob enem od zadnjih izbruhov so uspeli tok lave preusmeriti v nenaseljeno dolino in na ta način bližnjo vas rešili pred uničenjem. Na letališču smo vrnili avto. Pred letališčem se je Etna prvič v celoti pokazala izza oblakov. Pred letališko stavbo smo stali 15 minut in jo občudovali.
Ko smo vzleteli, sem v daljavi videl luči Catanie in ... pomislil sem na vse lepe trenutke tega potovanja. Bilo je pravljično!
Niko Vračko, 8. a
Obisk Dunaja
V ponedeljek, 29. 10. 2018, smo z družino odpotovali na Dunaj. Mama je bila tam službeno, preostali pa smo bili le na počitnicah.
Do Dunaja smo se vozili približno štiri ure in nato smo se po Schottenringu pripeljali do stanovanja. Stanovali smo v centru, tako da je bilo veliko zanimivih stvari v bližini. Prispeli smo zvečer, zato smo šli le še na večerjo in nato spat.
Drugi dan smo odšli do Museumquartier Platza kjer smo si ogledali razstavo slikarja Broigla, nato smo odšli po mestu in po nakupih.
Naslednji dan sta se starša odločila, da gremo malo iz mesta, tako smo odšli v tako rekoč dunajski BTC. Ogledovali smo si razne trgovine s pohištvom, kjer pa nisem ravno užival. Vrnili smo se pozno zvečer in odšli naravnost v posteljo.
V četrtek smo se zbudili zgodaj zjutraj, da sva se z sestro še malo učila. Nato naju je oče pospremil do muzeja Naturhistorisches Museum. Tam sva bila le jaz, moja sestra in najina učiteljica nemščine, in sicer kar precejšen del dneva. Nato sva z očetom odšla v trgovino za maketarstvo (sam se ukvarjam z maketarstvom), kjer sva kupila nekaj stvari in se potem odpravila domov.
Zadnji dan je bil petek in tudi moj rojstni dan, tako da sem takrat zelo užival. Dopoldne sem se malo učil, nato smo odšli po razstavah. Za kosilo smo jedli na Naschmarktu, in sicer mojo najljubšo hrano suši.
Naslednji dan je mama ostala na Dunaju, s preostalo družino pa smo se odpeljali v Ljubljano. Po petih urah vožnje nam je bilo v veliko zadovoljstvo stopiti na trdna tla. Mama je prišla domov šele en teden po našem odhodu in tako smo bili spet vsi srečno doma.
Bela Kilian Savski, 8. b