top of page

PROZA

Ocene knjig

Janja Vidmar - Elvis Škorc, genialni štor

Knjiga Elvis Škorc, genialni štor opisuje življenje trinajstletnega dečka, njegove težave v šoli, prepire z mamo in sestro Elo, njegovo prepričanja, da sta z Elo kriva ločitve staršev in o neuspešni prvi ljubezni. Knjiga je napisana v jeziku najstnika z veliko kletvicami.

Elvis obiskuje osmi razred. Ima dobre ocene in nima prijateljev. Sošolci ga zasmehujejo, ker je debel in hitro postane zadihan. Njegova starša sta ločena. Zaradi ločitve je bil potrt in očetu obljubljal, kaj bo naredil, če se vrne domov. Nič ni pomagalo, starša sta ostala ločena. V šoli so posneli njegovo rit, ko je pobiral barvice po tleh. Filmček so objavili na Facebooku. Poskusil se je postaviti za sebe z znanjem. Pri učitelju Osterju je predstavil poizkus z aluminijasto folijo. Postal je bolj priljubljen.

Na hodniku ga je ustavila Hana, v katero je bil zatreskan. Prosila ga je, če lahko naslednji dan pazi njenega mlajšega bratca. Takoj je bil za. Naslednjega dne je ugotovil, da ga je Hana izkoristila. Poskusil jo je pozabiti, saj je spoznal, da ga Hana nima rada. Elvisova mama se je zaljubila v Marka Bitenca in postala noseča. Dobila naj bi punčko. Elvis se je hotel preseliti k očetu. Ni želel še ene spremembe. Mislil je, da bo tako lažje, saj se je doma zapletel v kup laži. Pobeg od doma ni uspel. Ugotovi, da pred težavami ne moreš ubežati in da bi odkrit pogovor rešil mnogo stvari, ampak on je najstnik. Na svet glede skozi oči otroka, včasih pa razmišlja kot odrasel človek.

Jezik je občasno nerazumljiv. Mogoče ga res uporabljajo najstniki, vendar ga jaz ne. V knjigi je veliko kletvic, zmedenih stavkov, nedokončanih besed, s katerimi je pisateljica kazala Elvisove misli. Knjiga ni samo za otroke, koristila bi tudi odraslim. Mogoče bi nas bolje razumeli, saj opisuje, kako najstniki gledajo na svet.

Jasna Zorko, 7. b

R. J. Palacio – Čudo

  • Založba: Ocean

  • Leto izdaje: 2014

  • Prevod: Boštjan Gorenc

Roman Čudo (Wonder), naslovljen po istoimenski pesmi Natalie Merchant, ki nam predstavi Augusta Pullmana, desetletnika z močno deformiranim obrazom, s katerim “vesolje ni bilo prijazno”. August oz. Auggie je verjetno edina oseba v svojem lastnem svetu, ki samega sebe vsaj delno obravnava kot “navadnega”. Meni, da je edini razlog, da ni navaden, ta, “da me nihče ne vidi kot navadnega”. Zaradi pogostih operacij in vizualnih posebnosti se neprostovoljno znajde v prostoru popolne in absolutne osamljenosti ter izobčenosti, ki ga nihče razen njega ne more zares doumeti. Do začetka pripovedi ga je šolala mama, zato tudi ni bil deležen širše sekundarne socializacije, njegovi stiki z zunanjim svetom pa so bili posledično do tedaj ne samo omejeni, ampak tudi izjemno negativni. Da bi preživel, je iznašel lastne obrambne mehanizme, načine, s katerimi se zaščiti pred začudenimi pogledi in s pomočjo katerih je ustvaril svoj majhen mehurček varnosti, ki pa hitro poči, ko se starši odločijo, da ga bodo vpisali v šolo. Skozi roman tako spremljamo njegovo pot od vpisa v šolo do zaključka šolskega leta. V tem času pa se zgodi njegova tiha transformacija in hkrati tudi transformacija ljudi okrog njega. Poleg Augustovih prvoosebnih izpovedi nam namreč avtorica skozi menjave pripovednih perspektiv predstavi še subjektivna občutja oseb, ki so nekako vpletene v njegovo življenje. Svoja notranja razmišljanja in odnos do življenja s »čudom« nam tako predstavijo še tisti liki, ki krožijo v njegovi orbiti: njegova sestra Olivia, deklica Summer, s katero se je spoprijateljil v šoli, sošolec Jack, sestrin fant Justin ter njena prijateljica Miranda.

 

V romanu se avtorica ukvarja s temo medvrstniškega nasilja in družbenega (ne)sprejemanja drugačnosti v času, ko je videz postal identitetna oznaka. Izpostavljena je potreba po prijaznosti in solidarnosti ter želja po tem, da bi osebnost posameznika presegla njegovo stigmo. Prijaznost je nasploh osrednja vrednota, ki se skozi roman konstantno vzpostavlja in sili v ospredje. Vse te teme so posredovane skozi realistično opisovanje in preprost, pogosto tudi slengovsko obarvan jezik. Zanimive so reference in citati iz pop kulture, saj se zdi, da se s pomočjo teh navezav August lažje izrazi in skuje lastno identiteto. Identiteto v realnem svetu namreč težko vzpostavi, ker mora ta svet najprej najti prostor zanj. To se na precej pompozen način zgodi na koncu, ki je dokaj idealističen in pravzaprav nasprotuje Auggiejevi želji, da bi bil samo del množice, saj je ponovno izpostavljen; zdaj v prostoru, ki se je zaradi njegove prisotnosti domnevno popolnoma spremenil. Vseeno roman v odličnem slovenskem prevodu posreduje nekaj pomembnih sporočil, od katerih se zdi najpomembnejše to, da smo pravzaprav vsi nepopolni, vsi krhki in vsi na svoj način omejeni; svet se vzpostavlja skozi relativnost perspektive.

Nenazadnje “Ali ni vesolje potemtakem velikanska loterija? ko se rodiš, kupiš srečko. Povsem po naključju dobiš dobro ali slabo srečko. Vse je le sreča /… /, ampak vesolje na koncu vse izravna. Vesolje skrbi za vse svoje ptice.”

Rene Kocjančič, 8. b

Vinko Moderndorfer – Kit na plaži

Knjiga je na trenutke zelo napeta, saj zgodba pripoveduje o deklici Niki, ki ima brata Igorja z Downovim sindromom. Nika to skriva pred svojimi sošolci, saj misli, da bodo drugače ravnali z njo. Boji se, da bodo tudi o njej mislili, da je prizadeta, in to se tudi zgodi. Ko Nika nekega dne pride domov, je presenečena, ker jo doma čakajo prijatelji, ki ne vedo za Igorja, ki je na poti domov z očetom. Igor in oče prideta domov in vsi so začudeni, saj niso vedeli, da ima Nika brata, kaj šele, da je prizadet. Prijatelji se odpravijo domov in naslednji dan se v šoli vse spremeni, saj se nihče ne pogovarja, ne druži z Niko. Zato se Nika odloči in pripelje Igorja v šolo ter sošolcem predstavi Igorjevo motnjo in kako to vpliva nanj in na njeno družino. Predstavitev zaključi z besedami: »To je Igor. Moj brat. In je drugačen. Imam ga zelo rada.«

Knjigo priporočam vsem, ki bi radi spoznali, kako je živeti z družinskim članom, ki ima Downov sindrom ali katerokoli motnjo. Vinko Möderndorfer je zelo dobro napisal knjigo, ki je razumljiva tudi mladim. Avtor je zelo dobro predstavil temo, ki je nekateri bralci mogoče ne bi razumeli. Knjiga bralca nauči veliko stvari o življenju, jaz sem spoznal, da ljudi ne sodimo po izgledu ali zaradi bolezni. 

Luka Karoli, 8. b

Ana Frank – Dnevnik Ane Frank

Tragična, vendar optimistična najstniška zgodba druge svetovne vojne

Naslov: Dnevnik Ane Frank

Avtor: Ana Frank

Založba: Mladinska knjiga

Leto izdaje: 2007

Zbirka: Žepnice

Prevod: Polonca Kovač

 

Dnevnik Ane Frank je znamenita knjiga 20. stoletja, ki prikazuje doživljanje druge svetovne vojne skozi čisto drugačno perspektivo. Knjiga je avtobiografski, dnevniški roman, ki ga je pisala Ana Frank po resničnih dogodkih med skrivanjem pred nacisti v Amsterdamu, na Nizozemskem. Strah druge svetovne vojne Ana opiše na nepozaben način – tak, ki prav vsakemu bralcu ostane globoko v srcu.

Knjiga govori o Ani Frank – najstniški judinji, ki je od 1942 do 1944 pisala svoj dnevnik, ki ga je poimenovala Kitty, na podstrešju poslovne stavbe v Amsterdamu. Z družino in še nekaterimi družinskimi prijatelji se je tam skrivala pred preganjanjem nacistov, ki so pošiljali jude v koncentracijska taborišča. V dnevniku opisuje medsebojne odnose sostanovalcev in življenje v težkih razmerah. Želela si je postati pisateljica, kar ji je po smrti tudi uspelo. Njena zgodba je še bolj pretresljiva, saj so njeno družino izdali in jo po aretaciji poslali v koncentracijska taborišča. Ana Frank ni preživela.

Zgodba je torej  žalostna, resna in prizemljena, vendar jo najstnica Ana pove na optimističen način, kar bralce najbolj pritegne k nadaljevanju branja. Videti dobro v slabem  –  optimistični roman, primeren za vse, ki želijo pogledati na vojno z najstniškimi očmi.

Olimpia Kupljen, 8. b

Harry Potter in ognjeni kelih

Harry Potter je mlad čarovnik, ki je na izgled popolnoma povprečen, a nosi neverjetno zgodbo. Marlakenstain mu je, ko je bil še čisto majhen, ubil oba starša, njemu pa pustil brazgotino v obliki strele na čelu. Otroštvo je preživljal pri edinih sorodnikih, Dursleyjevih. Ti ga niso marali in on njih prav tako ne. Na Bradavičarki si je pridobil veliko prijateljev, ki ga spremljajo in spodbujajo. Za čarovnika svojih let je preživel že kar precej grenkih preizkušenj in v četrtem letniku ni prav nič drugače. Pred začetkom šole si je z najboljšima prijateljema Ronom in Hermiono  ogledal svetovno prvenstvo v quinnichu, kjer so jih napadli Jedci smrti (privrženci Mrlakenstaina). Vsi so jo odnesli brez poškodb, nekdo pa je s Harryjevo palico pričaral Mojstrovo znamenje. Harry je mislil, da bo na Bradavičarki varen pred mračnimi silami, a na šoli je letos potekal Trišolski turnir in nekdo je vrgel njegovo ime v ognjeni kelih. Ta je Harryja izbral za drugega prvaka njegove šole in spet je bil v nevarnosti. Z Ronom se je sprl in prva naloga je pritiskala nanj. Na srečo mu je Hagrid pomagal z namigom in Harry je uspešno ter najhitreje premagal zmajevko. Z Ronom pa sta se pobotala in Harry je bil zopet miren. Decembra pa je prišla nenapovedana naloga – BOŽIČNI PLES. Harry in Ron sta si malo pred plesom našla soplesalki, ki pa nad njunim plesom nista bili navdušeni. Pri prvi nalogi je dobil zlato jajce, ki naj bi bil naslednji namig. Nato pa mu je Cedric podal namig, sicer ga je s težavo upošteval, a razvozlal ga je. Drugo nalogo so opravljali v jezeru, kjer naj bi zdržali eno uro, Harry je za to uporabil Škržnjavo travo. Pod vodo je ostal dlje kot eno uro, ker se je hotel prepričati, da bodo vse drage osebe prvakov, ki so jih morali rešiti, rešene. Poleg Rona je rešil se sestrico Fleur. Zato so mu dodelili 45 točk, ker je pokazal junaštvo in tvegal svoje življenje za življenje drugih. Sedaj si deli 1. mesto s Cedricom, torej Bradavičarka zmaguje. Do zadnje naloge so še štirje meseci in Harry se lahko malo sprosti. Že v maju pa je začel vaditi uroke, da se bo lahko prebil čez labirint, poln stvorov – in prvi prišel do pokala. Potem ko jim je Ludo Malhaar razložil zadnjo nalogo, ga je Levy povabil na zasebni razgovor v gozd. Z njim se je hotel pogovoriti glede novice, da Harry in Hermiona hodita (kar je bila velika laž), ki jo je napisala – kdo drug kot Ritta Brentzel. Že od začetka leta piše ogromno laži o Harryju in njemu gre to zelo na živce. Na koncu je napisala, da je motena oseba in rabi pomoč. A Harry je Levyju zatrdil, da so to zgolj laži. Kar naenkrat se je pojavil pogrešani minister, vendar drugačen. Ni bil urejen tako kot po navadi, zblaznel je. Harry je stekel po Dumbledorja, a bil je prepozen. Harry je v labirintu srečal mnogo magičnih živali in jih uspešno premagal. Na koncu, ko je Harry že videl pokal, je Cedrica pograbil gromozanski pajek in on mu je poizkušal pomagati. Nato je zgrabil še njega, ko ga je spustil, si je Harry zvil gleženj, ni mogel naprej. S Cedricom sta se dogovorila, da bosta oba zmagovalca in skupaj prijela za pokal. Šla sta na pokopališče. Tam ju je pričakal … Ne bom razkrila konca, ker je tako zanimiv, da bi ga bilo škoda razkriti. Raje sami preberite knjigo.

Harry Potter je čudovita in zanimiva knjiga. Primerna je za branje vseh generacij, vsak pa jo razume po svoje. J. K. Rowlling pa ima odličen slog pisanja, ko bereš knjigo, res misliš, da si tam. Ko sem bila mlajša, sem to knjigo čisto drugače razumela, sedaj se kdaj najdem v kakšni od situacij, v katerih je Harry. Ta knjiga mi je že od nekdaj najljubša in sem jo rada brala. Po knjigah so bili posneti tudi filmi, ki pa seveda ne vključujejo vseh podrobnosti. Zato vsem toplo priporočam knjigo in ogled filma, ker je zgodba res kvalitetna. V knjigi sem uživala in jo prebrala v kar dveh tednih, res te pritegne. Ima pa tudi komične dele, zaradi katerih res ne moreš nehati brati. Knjigo priporočam vsem, ker branja ne boste obžalovali.

Ana Javornik, 7. b

Ne puščaj sledov (ocena filma)

V sredo, 27. 11. 2019, smo si šli učenci 9. razredov ogledat film dramskega žanra Ne puščaj sledov oz. Leave No Trace.

Film je režirala režiserka Debra Granik po knjigi My Abandonment Petra Rocka.

Igrali so Thomasin McKenzie, Ben Foster, Derek John Drescher, Dana Millican, Isaiah Stone in še drugi.

Zgodba govori o očetu in hčerki, ki živita mirno življenje v objemu oregonskih gozdov, dokler ju ne odkrije lokalna oblast ter ju poskusi prisilno integrirati nazaj v družbo. Navkljub naporu se proces ne izteče preveč uspešno in kaj kmalu sta Will in Tom ponovno na poti v iskanju svojega novega domovanja.

Film mi je bil všeč, saj je prikazoval zanimivo zgodbo drugačnega življenja, ki ni del moderne družbe. V nas gledalcih je postavil številna vprašanja, ki se navezujejo na življenja glavnih junakov. Npr. kdo je bila skrivnostna mama oz. žena, ki sta jo glavna junaka omenila samo na začetku filma, vendar nikoli nismo izvedeli, kaj se je pravzaprav z njo zgodilo. Potek zgodbe se mi zdi enkraten, saj je bilo dogajanje zelo zanimivo in prav tako napeto. Z užitkom sem spremljala potovanje po ZDA in iskanje novega doma hčerke Tom in njenega očeta, vojnega veterana Willa. Malo pa sem bila razočarana nad koncem, ko sta se oče in hčerka ločila v gozdu in šla vsak svojo pot, ne da bi gledalci sploh vedeli, zakaj sta to storila. Konec se mi je zato zdel nejasen in mi zato ni bil najljubši.

Kljub temu bi si film z veseljem ponovno ogledala ter se še enkrat soočila z zanimivo življenjsko zgodbo in močnimi odnosi med Tom in Willom.

Olimpia Kupljen, 9. B

ZGODBE

Palčkove dogodivščine

Živel je palček, ki je bil za pametnega palčka zelo štorast. Nekega dne se je palček odpravil na  sprehod v gozd. Ker je bil palček tako štorast, je padel. »Auč!« je rekel palček. »Kako sem lahko tako neroden?!« Gre naprej in »Auč!« Reče: »Spet sem padel!« In gre še naprej. Hodi, hodi in hodi, ter spet: »Auč!« A tokrat ni padel, ampak se je zaletel. Dvigne glavo in pogleda. Vidi lepo, prijazno in elegantno palčico. Palčku in palčici so se v očeh nemudoma izrisali srčki. Palček jo pozdravi: »Živijo!« »Živijo!« reče tudi palčica. Palček vstane in ji da roko. Palčica prime roko in palček jo potegne. »Hvala!« reče palčica. Zdaj se družita vsak dan. Postaneta prijatelja, nato najboljša prijatelja in kasneje celo zaljubljena. Njuna ljubezen je postajala vedno večja. Čez nekaj mesecev sta se poročila. Imela sta tri otroke. Eno punco in dva fanta, torej je gozd palčkov dobil eno palčico in dva palčka. A smolo sta imela, ker so bili otroci tudi štorasti. A vseeno sta vesela, da jih sploh imata.

Mila Martič, 3. b

Miška Kiki in njena dogodivščina

Nekoč je živela miška po imenu Kiki. Sredi gozda je imela dom v majhni votlini, pokriti z listi in vejicami. Bila je zelo osamljena.

Nekega dne se je odpravila na veliko pustolovščino po  gozdu. Tam je videla ogledalo. Ni vedela, kaj je to. Mislila je, da je dobila dvojnico. Vprašala je v ogledalo: »Kako ti je ime?« Istočasno je govorila tudi podoba v ogledalu. Za njo pa ni bilo ne duha ne sluha.

Odšla je naprej. Pred njo so se pojavila čudežna vrata.  Vstopila je. Zagledala je prelep slap. Za slapom je videla prelepo mavrico. Dotaknila se je mavrice. Dobila je čarobne moči, da zmore leteti. Upala je, da ji bo ta čarobna moč verjetno zelo pomagala pri njeni pustolovščini.

Vzletela je.  Videla je mačko in pristala. Vprašala je mucko, kako ji je ime. Muca je povedala, da je Mimi. Zanimalo jo je, kako je ime miški. Povedala je, da je Kiki. Kiki je vprašala muco Mimi, če bi bili prijateljici. Mimi je odgovorila, da bi bilo to zelo super.

Kiki je uspelo. Našla je svojo najboljšo prijateljico Mimi. Nikoli več ni bila osamljena. Srečno sta živeli do konca svojih dni.

Lana Pečnik, 4. a

Nagradna igra

V petek, 30. 6. 1980, je bila razpisana nagradna igra, na katero je po naključju naletela tudi Jenna. Visela je na panoju njenega kluba. Z zanimanjem jo je opazovala. Če te izžrebajo za nagrado, dobiš ogled ponoči, čez teden dni. Jenna obožuje muzeje. Prinašajo ji občutek domačnosti in neke neoprijemljive varnosti. Odločila se je, da se bo prijavila. Mogoče bo pa prav ona izžrebana.

7. 7. 1980 je Jenna stala pred panojem, v preddverju kluba. Bila je izmučena, današnji trening karateja je bil zelo naporen. Zdelo se ji je, da je nekaj pozabila, vendar se ni mogla spomniti kaj. Globoko zatopljena v svoje misli je avtomatično odzdravila svoji prijateljici. Odgnala je neprijetno misel in se odpravila domov. Med potjo je zgledala letak za obisk muzeja in zopet jo je spreletel taisti občutek. Neka mešanica strahu in pričakovanja. Poleg tega, kaj je že pozabila? Ko je prišla domov, je takoj odšla pod tuš. Voda ji je zbistrila misli in končno se je lahko spomnila, kaj je pozabila. Nagradna igra. Danes bodo izžrebali nagrajenca. V tistem trenutku je zazvonil telefon. Dvignila je slušalko. Moški glas na drugi strani je iskal Jenno Lowery. Povedal ji je, da je bila izžrebana in je dobila zastonj ogled muzeja. Ob 23.06 mora pozvoniti na zvonec. Nič prej in nič kasneje. Pogledala je na uro, ki je kazala 21.53. To je pomenilo, da ima še približno eno uro in petnajst minut časa. Odločila se je, da se bo uredila. Ko se je Jenna ravno odpravljala od doma, je ponovno zazvonil telefon. Zelo se ji je že mudilo, zato se je zadihano javila nanj. Bil je Jonathan, njen najboljši prijatelj. Povedala mu je, kam je namenjena, in se poslovila. Časa ji je že zmanjkovalo.

Ko je s pričakovanjem stala pred muzejem, so ji možgani pravili, da je nekaj narobe. Muzej je bil v temi, vendar ji to v tistem trenutku ni bilo pomembno. Misli so ji polnile podobe predmetov in slik. »Le kaj si bo lahko ogledala?« Minutni kazalec se je prestavil na 6 in takrat je pozvonila. Vrata so se s tihim brnenjem odprla. Jenna je previdno vstopila. Ugotovila je, da stoji na sredi avle. V prostoru je bila čista tišina. V oddaljenosti je odmevala mila, tiha glasba. Obrnila se je okoli sebe. »Le od kod prihaja ta glasba?« S kratkimi in neprepričanimi koraki se je odpravila v smeri glasbe. Bližje, ko je bila, več je bilo na tleh belih listov vrtnice. Ustavila se je pred vrati, za katerimi je bila glasba najbolj glasna. Pod vrati je bila migetajoča svetloba. Očitno je bila to edina soba, ki je bila osvetljena. Roko je položila na kljuko, srce ji je hitro bilo od vznemirjenja. Pričakovala je, da bo uzrla nikoli videno razstavo. Joj, kako je bila radovedna, nato pa … tema. Prvo, kar je zaznala, je bil zelo močan hrup. Ko je odprla oči, jo je zaslepila svetloba. Močno jo je bolela glava in sililo jo je na bruhanje. V sobi je bila sama. Sedela je za mizo, na kateri je bil šopek belih vrtnic, obdan z ogromnim številom belih sveč. V tistem trenutku je ugotovila, da se ne more premikati. »Le kaj se dogaja?« se ji je motalo po glavi. Zdelo se ji je, da so minile ure. Nenadoma pa so se iz sence izluščile postave. Jenna se je tako prestrašila, da je pozabila dihati. V ušesih je čutila utrip svojega srca. Postave so zelo hitro mrmrale njej neznane besede. Oblečene so bile v ohlapne črne halje, glavo pa so jim zakrivale kapuce. Panika je počasi, a vztrajno pronicala v njeno zavest. Želela je zakričati, kar so ji dala pljuča, vendar iz njenih ust ni prišel niti najmanjši glasek. Bilo jo je strah, kot še nikoli. Ena izmed postav je nad sabo dvigovala dolg nož. Bližala se ji je v počasnem posnetku …

Ema Seražin, 9. a

Abecedna zgodba

Ali ste slišali bajko o cesarju Čišmanu Dolinšku, enem in edinem, ki je imel grad na Filipinih? Njegov grad se je imenoval Hranc, to je bila njegova beseda za dobro izolirano pred javnimi komarji loškega močvirja, ki stoji nedaleč stran od gradu. Pri rožnatem slamniku z velikimi špicami na vrhu je prelep travnik z rožicami sivkasto šarmantne barve in ukradeno veliko zeleno želvo.

Maj Müller, 7. b

Ko ti slika pomeni izhod

Bil je eden tistih redkih dni, ko je imela nekaj prostega časa. Njeno življenje je bilo natrpano z učenjem, hobiji in šolskimi nalogami. Vsak dan se je trudila, da bi ujela tempo, ki ji ga narekuje življenje. Nikoli pa ni imela časa zase. S šolo so danes obiskali galerijo. Sprehod med slikami jo je od nekdaj navdihoval in danes se je zdelo, da se je končno nekaj zlilo skupaj. Danes obisk šole ni pomenil nove ocene, nove naloge, temveč le sprostitev. Bilo je, kot da bi se ustavila pred prepadom in globoko vdihnila svež morski zrak. V galeriji so imeli kustosa, ki ga v resnici ni poslušala. Vse, kar ji je bilo pomembno, so bile slike. Ustavila se je pred Van Goghovo sliko Kavarne ponoči.  Ko jo je zagledala, se je zdelo, kot da se je svet okoli nje ustavil. Besede kustosa so začele ponikati v nič in zazdelo se ji je, kot da so ljudje na sliki oživeli. Lahko je slišala, kako se ljudje na sliki pogovarjajo, slišala je, kako mož in žena razpravljata o svojih otrocih in kako ju skrbi za najmlajšega. Zdelo se ji je, da lahko voha zrak, ki diši po noči. (Če ponoči ne more spati, odpre okno in v sobo spusti mesečino in ta prečudovit vonj. Takrat se ji zdi, da lahko stori karkoli, ne glede na to, kako neizvedljivo zveni.) Lahko je dobesedno čutila zlizane kamne pod sabo. Videla je, kako stoji in opazuje nenavadnega gospoda, kako stoji za platnom in vleče poteze. Zdelo se ji je, da je v nastanek slike vlaga ogromno truda. Kot da je vsak premik čopiča skrbno načrtovan. Predstavljala si je, da ima gospod na okenski polici, blizu sebe skodelico čaja, iz katere vsake toliko izpije požirek.  Prepričana je, da je natakarica v belem namenjena prav k njemu. Da spregovori z njim besedo ali dve ter mu dotoči še nekaj te, zanj dragocene tekočine. Zazdelo se ji je, da se tam v daljavi nekaj premika in, ko bi le lahko videla kaj. Takrat pa jo je iz sanjarjenja predramil hrup. Nekomu je iz roke padlo pisalo. Vse predstave, vsi občutki so izginili. Padla je nazaj na realna tla. Nanjo so se zopet zgrnile vse skrbi. Ko se je ponovno poskušala vživeti v sliko, ji ni uspelo. »Konec je,« je pomislila. Ogled je nekako minil in tako se je njen svet vrnil nazaj v tirnice. Oditi je morala na trening, ponoviti snov za jutri. Samo čaka lahko, kdaj ji bo uspelo, pa čeprav le za trenutek, oditi v svoj svet. Svet, v katerem je mogoče vse.

Ema Seražin, 9. a

Poezija

Moja domovina

Moja domovina je ena in edina.

V moji domovini se počutim lepo,

varno in toplo.

Triglav se nam iz Julijskih Alp smehlja,

ker ga sonček greje od glave do peta.

 

V Vrbi Prešernova hiša stoji,

vrh Triglava Aljažev stolp krasi.

Naša Ljubljanica se nam smehlja,

pod našim Tromostovjem le ona žlobudra.

 

Naš grb je res močan,

kot ščit je izklesan.

Naš zmaj je velik in močan,

ogenj bruha noč in dan.

 

Tu smo srečni, tu smo doma,

vsak dan nas prebuja

naših ptičkov melodija.

 

Našo domovino najraje imamo,

zato prav nikomur je ne damo.

 

 

Nina Leiler, 6. b

Mentorica: Maja Trbanc Kljun

Začetek in konec

Pomisli!
Vse ima nek začetek.
Tudi svet ter vesolje,
zabava, žalost,
otroško veselje.
Vse ima začetek,
začetek in konec.
Konec predstave,
življenja ter branja.
Konec je slab, začetek je dober.
Ter obratno.
Konec je dober, začetek slab.
Lahko pa je oboje dobro,
oboje slabo.
In ta konec je dober!
Zato pa to rade volje preberi
še enkrat, še enkrat,
še enkrat.
Saj ne veš,
mogoče bo konec enkrat slab.

Jure Culiberg, 4. a

Svetloba na koncu tunela

Ko vidiš svetlobo v temi vse smešno se zdi

ker tako dolgo si taval brez določene poti

tako dolgo z ogromno skrbmi

tako dolgo, da vse brezupno se zdi.

 

A ko vidiš svetlobo na koncu tunela

tvoja usta bi kar najraje zapela.

 

Zapela globoko, zapela lepo

samo da s tunela prišel bi lahko.

Maj Muller, 8. b

Izštevanke3.a

Napo

Napo je risani junak.

Napo je izmišljen.

Dela stvari, ki jih mi ne smemo.

Je zelo nepremišljen.

Je zelo smešen.

Ne pozna piktogramov.

Pije različne strupe.

Ne posluša.

Zdravniki ga morajo neprestano zdraviti.

Zdravniki so že izmučeni.

Učimo se od njega.

Gala, 3. b

Narava

Narava prava je zabava,

v njej živijo vsi zabavneži.

V gozdu rastejo drevesa,

vseh različnih vrst rastlin.

Majhne živali povsod že brenčijo,

velike živali pa rade drvijo.

V njej po skalcah potočki šumijo

in v dolino pridrvijo.

Zjutraj ptički se zbudijo

in vso naravo poživijo.

 

Narava se jim posmeji,

ko na zajtrk pridejo vsi.

Kosilo prava pojedina je,

ker zabavajo se.

Večerja najbolj fina je,

ker je po njej predstava,

v kateri plešejo,

da trese se narava.

 

Spesnili Andrej, Brina, Neža, 4.a

(pri uricah za nadarjene učence)

DOŽIVLJAJI

Naši priseljenci

Prihajam iz Rusije, iz Moskve. Stara sem devet let. Hodim v četrti razred. V razredu se počutim odlično. V šoli mi je najbolj všeč matematika. Sošolcem bi sporočila, da se morajo med odmori bolj pripraviti na pouk.

Alevtina

 

Prihajam iz Hrvaške. Star sem trinajst let. Obiskujem osmi razred. Počutim se dobro. V šoli mi je všeč šport. Sošolcem bi sporočil, da so super, naj delajo v šoli in se zabavajo doma.

Matej

Katjin dnevnik

Dragi D.

17. 4.

Danes je za mano nenavaden dan. Najprej sem bila deležna zmerjanja s strani  sošolk, zaradi svojega videza. Oblečeno sem imela vintage (v resnici ne vem, kako se to napiše) modro krilo, ki ga imam najraje. Vendar si ga od danes naprej ne upam nositi več za v šolo. Zdi se mi, kot da v ta razred nikakor ne spadam. Vsi so oblečeni v obleke po zadnjih modnih smernicah, zame pa pravijo, da sem zaostala v času. In veš kaj? Včasih si želim, da bi res. Tako ne bi bila vsak dan deležna zmerjanja, zaradi svoje pričeske, obleke ali čevljev. Vsem mojim topoglavim sošolkam in sošolcem je pomemben videz. Tako sem mislila do danes. Danes pa se je zgodilo nekaj drugačnega. Po navadi, ko se spravijo name, se naredim karseda nevidno. Zgrbim se sama vase in čakam, da mine. Ko se je Klara ravno ogrela, jo je prekinil Martin. Saj veš, tisti Martin, ki mi je všeč že skoraj 2 leti in pol? Z nekaj besedami jo je utišal. Od začudenja sem obnemela. »Od kdaj pa mu je mar še za koga drugega, kot zase?« Nenadoma mi je postalo zeeelo vroče, na hitro sem se mu zahvalila in s sklonjeno glavo pohitela naprej. Joj D! Kako sem bila nervozna. Ko sem si poskušala utreti pot po avli, sem na svoji rami začutila neznano roko. Obrnila sem se in za sabo zagledala Martina!!!! Pogledal me je v oči in dobesedno sem se topila. Še nikoli nisem videla njegovih oči tako blizu. Srce mi je začelo biti tako hitro, da sem mislila, da mi bo ušlo iz prsnega koša. Moja usta so nenavadno hitro ostala brez sline in moje misli niso mogle skupaj spraviti nobenega pametnega stavka. Ko me je vprašal, če sem v redu, sem iz sebe lahko spravila le zamolkel zvok. V mislih pa upala, da je slišati pritrdilno. O D. , če bi ti vedel, kako me je bilo sram … Po tem sem hitro odvrnila pogled. Z velikim zanimanjem sem preučevala svoje copate. Moje ime je izrekel s tako nežnostjo, da se nisem mogla upreti. Pogledala sem gor. In takrat me je vprašal!! Vprašal me je, če bi se kdaj dobila z njim!! Če povem po pravici, sem bila tako šokirana, da sem otrpnila in se (z verjetno izbuljenimi očmi) zazrla vanj. Nasmehnil se je, nato pa je zaslišal, da ga nekdo kliče. Obrnil se je in odšel. Jaz pa sem še nekaj trenutkov stala tam, tako zmedena, da nisem vedela niti, kako mi je ime. Cel dan sem ga imela v mislih. Martin ima precej slabe ocene, vendar njegov imidž presega vse. Vse punce padajo nanj. Le kaj se je zgodilo, da sem postala pomembna jaz? V resnici mi ni čisto nič jasno. Zgleda, da se me je nekdo zgoraj usmilil. Mogoče se nekomu zdi, da sem vredna ljubezni in je zato uredil vse tole. Nekaj pa vem zagotovo. Danes bom zaspala z nasmehom na obrazu in jutri zjutraj bom v šolo (za spremembo) šla z veseljem.

Lahko noč D.

Katja

Dobra stran družbenih omrežij

Instagram, Snapchat, Reddit, Facebook itd. močno vplivajo na mladostnike, četudi bolj iz ozadja in brez njihove vednosti. Tega ne govorim iz svojih izkušenj, temveč je to le moje mnenju na podlagi opažanj pri vrstnikih in nasploh. Ker sem tudi sam predstavnik te generacije, na to nimam enakega pogleda kot nekateri starejši, ki o tej tematiki pogosto razpravljajo.

Prva in po mojem mnenju najpomembnejša in očitna pozitiva je dejstvo, da družbena omrežja mnogim omogočajo navezovanje in/ali ohranjanje socialnih stikov z vrstniki. To je pomembno, ker se mnogi preprosto ne povežejo z družbo (ki jim je na voljo na primer v šoli) in s katero smo nekako prisiljeni navezati stik, četudi se z ostalimi ne ujamemo niti najmanj. Na srečo je takim na voljo internet, s pomočjo katerega je iskanje primernih prijateljev preprosto. Zdi se mi, da je med 4.5 milijard ljudi, ki uporabljajo internet, laže najti dobrega prijatelja kot med približno 100 otroki, s katerimi si prisiljen preživljati vsak šolski dan 9 let.

Prav tako kot različni znani portali, so tudi družbena omrežja večinoma dokaj zanesljiv vir informacij, še zlasti kar se tiče mladostnikov, katerim so take aplikacije/strani tudi namenjene. Res je, da so te novice in informacije povezane predvsem z popkulturo in s podobnimi interesi novejših generacij, a se tako kot ljudje spreminjajo tudi njihovi interesi. To pomeni, da se tako, četudi z na začetku ne tako zelo pomembnimi novicami nekako razvija želja po vedenju, kaj se dogaja po svetu in tudi splošna razgledanost nasploh. In tako ta potreba ostane, ne glede na interese.

Povezovanje. Ta zadnji argument je v resnici precej podoben prvemu. Zaradi interneta se ljudje z enakimi interesi med seboj povezujejo v nekakšne grupe, kar se mi zdi zelo dobro, saj lahko vsi, ki si to želijo, prosto razpravlja o temah, ki v širši javnosti mogoče ne bi bile sprejete ali bi bile celo zavrnjene in kritizirane zaradi različnih prepričanj in pogledov ljudi na zadevo.  Na tak način nato nastajajo skupine ljudi, kar pravzaprav združuje in razdružuje družbo naenkrat. Kljub temu da se to morda sliši slabo, po mojem mnenju ni.

Veliko ljudi kritizira določene vplive interneta na mlajše generacije, z nekaterimi se tudi sam strinjam: res je, da je internet lahko nevaren, videoigre na primer – pa lahko zasvojijo. A kljub temu ima ta zgodba definitivno tudi svetlo plat, ki pa je res izjemna, a na žalost velikokrat prezrta.

Jaša Marolt, 8. b

bottom of page